Skalarka - Pterophyllum scalare

Razlika med spoloma: samec je nekoliko večji kot samica, vendar je ta razlika zelo nezanesljiva. Določneje lahko spol ugotovimo šele ob parjenju, in sicer po genitalni papili (samčeva je bolj koničasta kot samičina).

Skalarka je ena izmed najbolj razširjenih rib naših sladkovodnih akvarijev. Ker je še vedno zelo iskana riba, jo najdemo v vsaki prodajalni z ribami. S svojimi visokimi plavutmi in elegantno obliko telesa ter veličastnim načinom plavanja je nekaj posebnega v raznolikem ribjem svetu.

Njena domovina je Amazonka. Skalarke živijo tam, kjer je veliko rastlin, zato se je temu prilagodila tudi oblika telesa. Ne živi pa le v gosto poraščenih vodah, temveč tudi tam, kjer so na dnu skale, med katere se tudi skrijejo, saj jim oblika njihovega telesa to omogoča. V naravi zraste do 18 cm v dolžino in 30 cm v višino. Skalarke so počasne, vendar solidne plavalke. Šele če jih prestrašimo ali pri zasledovanju, spremenijo način plavanja: plavajo hitro, tudi nazaj, sunkovito spreminjajo smer, zato jih celo hiter napadalec ne more ujeti. Ta reakcija, povezana s skalarkino plašnostjo, je zanjo dostikrat usodna, kajti zlasti v manjšem akvariju se pri tem hitro poškoduje, posebno pogosto na glavi. Pazljivi moramo biti tudi pri vklapljanju in izklapljanju svetlobe, kajti te ribe lahko zelo prestrašijo hitre spremembe in pretresi v akvariju.

Iz rodu Pterophyllum poznamo še visokoplavutno skalarko (Pterophyllum altum), ki se od skalarke razlikuje po velikosti. Znane so tudi barvne različice pri vzgojenih oblikah skalark (dimne skalarke, črne, rumene, pajčolanaste skalarke itn.). Vse različice pa so veliko občutljivejše kot osnovna vrsta.

Zaradi višine je za skalarke primeren večji akvarij s prostornino več kot 100 litrov in minimalno višino 50 cm. V akvariju potrebujejo visoke rastline, npr. orjaško valisnerijo (Vallisneria gigantea), za ozadje pa dodamo še korenine in okrogle kamne. V akvariju moramo urediti prezračevanje in filtriranje. Priporočljiva je delna menjava vode (1/3 vsakih 14 dni).
Skalarka potrebuje raznoliko hrano, predvsem živo, lahko pa je tudi suha. Ribam, ki jih odberemo za razmnoževanje, je treba dajati živo hrano (Iičinke komarjev, tubifekse in velike vodne bolhe) ter liofilizirano ali zamrznjeno živo hrano.

Mirne in ne plašne ribe lahko naselimo skupaj s skalarkami, ker nanje delujejo pomirjevalno. Hitri in dobri plavalci vznemirjajo skalarke in jim jemljejo hrano, vrste mrenic, posebno sumatranka, ne sodijo v akvarij skupaj s skalarkami, ker jih vlečejo za plavuti in jih tako vznemirjajo. Zato moramo paziti, da jih ne spustimo mednje, ker se umaknejo v kot in počasi propadajo. Prve skalarke so v Evropo pripeljali leta 1909 in kmalu pozneje so jih že uspešno razmnoževali.

Pogosto se zgodi, da en par, ki živi med drugimi skalarkami, začne čistiti list in nanj odloži ikre, vendar od tega ne smemo pričakovati zaroda. Bolje je, da takšen par preselimo v poseben akvarij, ki naj ne bo manjši od 80 litrov. Akvarij na sredini zasadimo s širokolistnimi rastlinami (lahko v cvetličnem lončku na dno pa damo samo pesek, brez podlage). Nekateri gojitelji uporabljajo namesto pravih plastične rastline, ki pa morajo imeti gladko površino, ker skalarke odlagajo ikre le na tako površino. V drstnem akvariju naj bo temperatura vode stalna, od 27 do 28°C, trdota naj bo 15 °dH in nevtralna (pH 7).

Kmalu, ko par preselimo v drstni akvarij, si izbere list ali drug ustrezen predmet za odlaganje iker in začne čistiti. Pri samici se tedaj že dobro vidi zadnji del jajcevoda, pa tudi pri samcu je opazna papila. vendar slabše vidna kot pri samici. Na očiščeno podlago samica odloži 300 do 500 lepljivih iker, ki jih samec takoj oplodi. Po drsti oba skrbita za zarod, vsa neoplojena in plesniva jajčeca odstranita in s plavutmi neprenehoma dovajata svežo vodo.

Pri temperaturi 28 °C se ličinke izležejo po 40 do 50 urah. Nekaj dni visijo pripete z viticami, nato se večina odlepi in oblikuje kupček, ki ga starši neprenehoma prestavljajo   drugam. Po sedmih do osmih dneh ribice splavajo, vodijo pa jih starši. Tedaj jih tudi začnemo hraniti (plankton, artemije). Sprva ribice niso podobne staršem.

Nekateri gojitelji trdijo, da je mogoče doseči dobre uspehe le, če vzamemo list, na katerega so skalarke odložile ikre, in ga damo v manjši kozarec (10 litrov). Tega je treba dobro prezračevati (razpršilo) in dodati sredstvo proti plesni. To so ugotovili mnogi akvaristi, kajti ponavadi starševski par kmalu poje jajčeca ali mlade ribe. S takim načinom si pomagajo predvsem gojitelji, ki se ukvarjajo s prodajo rib, akvaristi ljubitelji pa naj bi skalarke še naprej gojili tako, kot to poteka v naravi. V praksi se je izkazalo, da skoraj vse ribe negujejo svoj zarod. Če tega ne počnejo, jih je bolje odstraniti, saj bi se lahko ta negativna lastnost prenesla na potomce.

Pajčolanaste skalarke so slabe plavalke, zato jih druge ribe, če so z njimi v akvariju, vedno izpodrinejo pri hrani. Tudi nekatere barvne različice so mnogo občutljivejše kot vrstnice prvotnih barv, poleg tega rastejo veliko počasneje, kar lahko opazimo že v zgodnji mladosti. Če hočemo vzgojiti lepe raznobarvne skalarke, jih moramo že zgodaj ločiti od navadnih skalark, sicer jim te odžirajo hrano, zato druge zaostajajo v rasti. To je značilen primer vmešavanja v naravo, saj so vzgojene oblike dosti občutljivejše, vendar jih kljub temu razmnožujejo, ker prinašajo več dobička.

skalarka