Biserni nitkar - Trichogaster leeri

Razlika med spoloma: samec ima podaljšano hrbtno in predrepno plavut. 

Domovina bisernega nitkarja je Malajski polotok, vzhodna Indija, otoka Borneo in Sumatra, kjer ži­vi v jezerih, potokih in na poplav­ljenih riževih poljih. V Evropo so ga pripeljali leta 1933 in je priljub­ljena akvarijska riba. Je precej ve­lika, zato potrebuje večji akvarij. Telo je visoko, od strani močno stisnjeno, trebušne plavuti so ni­taste, hrbtna plavut je sorazmer­no majhna. Repna plavut je iz dveh krp. Hrbet je rumeno rjave barve. Telo je posuto s svetlikajo­čimi se pegami, ki so videti kot mozaik. Brez peg so samo glava, trebuh in prsne plavuti. Razlika med spoloma je dobro vidna: sa­mec ima oranžno rdeče grlo in prsi, ki so še izrazitejše barve v času drsti, poleg tega ima daljšo hrbtno in podrepno plavut. Mladi nitkarji še niso tako lepo obarvani kot njihovi starši. So rumeno rja­ve barve, ki je posuta z mozaični­mi pegami, po sredini telesa pa poteka temna podolgovata črta, ki s starostjo izginja. 

Vode, kjer živijo nitkarji so zelo tople, zato biserni nitkar potre­buje temperaturo 25 do 26°C, za razmnoževanje pa še za 2 do 3 °C višje. Za kakovost vode ni občut­ljiv, trdota in kislost nimata 
po­membne vloge. Tudi glede hra­njenja niso zahtevne ribe; jedo ži­vo hrano (vodne bolhe, samo­oke, tubifekse, enhitreje, ličinke komarjev) pa tudi suho. 

Biserni nitkar je precej dolg, meri več kot 10 cm, zato moramo za­gotoviti večji akvarij, vsaj 
50-litr­ski. Ribe se dobro počutijo, če je podlaga temna in akvarij dobro zaraščen z bolj skromno svetlo­bo in plavajočimi rastlinami, nekaj grčavih korenin pa izpopolni ak­varij. Priporočljivo je kupiti mlade ribe, ker so starejše zelo plašne in se težko privadijo novemu oko­lju. Mlade ribe, ki so navajene na družbo drugih rib, so mnogo manj plašljive in se ne skrijejo ta­koj med rastline, ko jim denimo ponudimo hrano. Biserni nitkar je miroljubna riba, razen v času dr­sti, ko postane samec napadalen. Lahko jih naselimo v akvariju z drugimi ribami, le tiste iz skupine mrenic naj ne bodo skupaj z 
nji­mi, ker te neprenehoma vlečejo nitkarje za njihove niti, zato po­stanejo nemirni in boječi. 

Biserni nitkarji zgradijo tudi v skupnem akvariju sorazmerno veliko gnezdo, vendar v njem ne moremo vzrediti mladih rib, ker bi bile žrtve večjih in odraslih rib. Za razmnoževanje potrebujemo večji akvarij (50 litrov), ki je lahko normalno urejen. Lahko jih goji­mo v čistem akvariju 
(brez podla­ge), vendar mora biti v njem do­volj grmov rastlinja, ki jih obloži­mo s kamenjem, in precej plava­jočih rastlin. Samec je v času drsti precej napadalen, zato je treba izbrati samice, ki so primerne za drst. Tudi vsak samec ne ustreza za razmnoževanje, saj je treba uporabiti samo odrasle. Primerna temperatura za razmnoževanje je 28 do 30 C. Za graditev gnez­da uporablja samec tudi odmrle dele rastlin, ki jih skupaj z zračni­mi mehurčki spušča na površino. Ko s tal jemlje odmrle rastlinske dele, dvigne tudi pesek, ki pa iz gnezda spet pade na dno. Ko je gnezdo pripravlieno, začne sa­mec osvajati samico in plava ob njej tako, da jo s telesom objame in obrne na hrbet. V začetku je »parjenje« navidezno, potem  zač­ne samica izpuščati ikre, ki jih sa­mec oplodi. Iker je lahko zelo ve­liko, tudi do tisoč. Za toliko rib pa je potreben velik akvarij in dosti hrane. Toliko iker samica ne izpu­sti naenkrat temveč v več zapo­rednih »parjenjih« Potem jo je treba odstraniti, ker je povsem izčrpana, čeprav bi jo samec še preganjal. Samec poišče ikre, ki so na tleh in jih odnese v gnezdo. Sploh je zelo skrben, saj potem ko se po 24 urah izležejo ličinke, varuje tudi te. Vendar 
mlade ribi­ce kmalu začnejo zapuščati gnez­do in takrat jih tudi samec ne more več krotiti. Zato ga 
odstra­nimo, mlade ribe pa začnemo hraniti s planktonom. Že prej si je treba pripraviti dobro gojišče planktona, sicer bodo mladice poginile od lakote. Pogosto prav zato dobimo iz enega velikega le­gla le malo mladic. Lahko tudi opazujemo, kako različno rastejo mlade ribe. Če jim redno menja­mo vodo, rastejo hitreje; to je pomembno tudi zato, ker na dnu vedno ostajajo večje količine hra­ne, kar slabo vpliva na rast v ak­variju z mladicami ne sme manj­kati dober razpršilnik. Mladice ne morejo pojesti večje hrane, zato jih je treba dalj časa hraniti s planktonom. Ko pa lahko jedo vodne bolhe in samooke, začne­jo tudi hitreje rasti. Spolno dozo­rijo šele takrat, ko zrastejo do normalne velikosti. 

Poleg pritlikavega nitkarja in siamske bojne ribice je biserni nitkar eden izmed najlepših 
labi­rintovcev. Primeren je za vsakega akvarista, če mu le zagotovi po­treben prostor in ustrezno 
tem­peraturo. 

biserni nitkar

Diskus - Symphysodon discus

Razlika med spoloma: samec ima v času parjenja koničasto genitalno papilo, samica pa 
okroglo - topo. 

Med najbolj cenjene ostrižnike sladkovodnih akvarijev sodi di­skus. Pri rodu Symphysodon lo­čimo dve vrsti: diskus (Symphysodon discus) in Symphysodon aequifasciata s podvrstami: rjavi diskus (S. aequifasciata axelrodi, zeleni diskus     (S. aequifasciata ae­quifasciata) in modri diskus (S. aequifasciata haraldi). Različna imena, ki pomenijo razne barvne kombinacije, npr. rdeči diskus, diskus royal blue, tirkizni diskus, pompadur diskus, so vzgojene akvarijske rase. 

Enoten opis barv je pri diskusu skoraj nemogoč, saj so različne vrste, podvrste in tudi barvne različice zelo različno obarvane.  Pri rjavi podvrsti so na sivo rjavi glavi in podlagi na hrbtu ter hrbtni in podrepni plavuti inten­zivno modro zelene vijugaste čr­te, pri drugih vrstah in podvr­stah pa te črte prekrivajo večji del telesa. Zaradi barv in veličast­nega mirnega plavanja so disku­si zelo lep okras vsakega akvarija. Pri nakupu diskusa bodimo pre­vidni; imeti moramo dovolj časa in ribe dobro opazovati, Diskus, ki je videti shujšan in se mu sko­zi kožo vidi okostje, ki zavrača hrano, ima raztrgane plavuti ali po telesu znamenja poškodb, ni primeren za naš akvarij. 

Žal so diskusi plašni, kar zadeva hrano, pa zahtevni in izbirčni. Za dobro počutje potrebujejo zelo raznovrstno živo hrano, npr, li­činke enodnevnic, postranic, li­činke komarjev, tubifekse, enhi­treje. Kot nadomestilo priporo­čamo nastrgano telečje srce, drugo nemastno meso, manj jim teknejo vodne bolhe in sa­mooki. Za gojenje diskusa po­trebujemo najmanj 200-litrski akvarij, v višino naj meri vsaj 55 cm. Odrasli diskusi so izredno boječe ribe, zato potrebujejo tudi primeren akvarij.

V naravnih vodah, kjer živijo di­skusi, ni visokih rastlin; nado­mestijo jih plavajoče rastline in korenine. Posnemanje naravnih Amazonkinih voda ni potrebno. V akvarijih z diskusi sta pripo­ročljivi rastlini Echinodorus radi­cans in E. paniculatus.

Korenine in kosi lesa so za deko­racijo, ribe pa se lahko tudi skri­jejo. 

Osvetlitev akvarija naj ne bo premočna, ker ribam bolj ustre­za nekoliko zatemenjen akvarij. Hitre pretrese in nenadno       zma­njšanje ali povečanje svetlobe moramo preprečiti, ker se ribe preveč vznemirijo, v tem prime­ru zelo hitro plavajo po akvariju, pri čemer se lahko poškodujejo. Preprečimo tudi nenadno vklapIjanje in izklapljanje svetlobe, v ta namen namestimo primerna električna stikala. 

Diskusi niso boleči, če jih naseli­mo skupaj z drugimi mirnimi ri­bami (npr. skalarkami, nitkarji itn.) vendar akvaristi te ribe raje gojijo same. 

Prenesejo tudi srednje trdo, celo trdo vodo, vendar pa priporoča­mo mehko s 5 do 7 °dH in pH 6 do 6,5, temperatura naj bo 27 do 29°C. Temperature pod 25 °C ne priporočamo, ker ribe posta­nejo bolj dovzetne za razne bo­lezni in pogosto zavračajo  hra­no. Tudi v trdi vodi so znamenja različnih bolezni pogostejša, za­radi enostranskega hranjenja pa lahko odklanjajo hrano.

Če smo se odločili za razmnože­vanje diskusov, moramo upošte­vati nekatera načela. Za uspešno razmnoževanje je potrebna mehka voda s 3 do 4 °dH in pH 6 do 6,5; vodovodno vodo meša­mo z destilirano ali pa jo mehča­mo z raznimi sredstvi. 

Najbolje pa je, da imamo naravno mehko vodo. Brž ko se par najde in se partnerja začneta zanimati drug za drugega, odstranimo vse druge ribe in zvišamo tempera­turo na 29 do 30°C. Močan zu­nanji filter in prezračevanje ne smeta manjkati v nobenem  ak­variju z diskusi. Da se bodo ribe začele drstiti, opazimo že dva dneva prej: spolne papile posta­nejo izrazitejše, samica začne či­stiti izbrani prostor za odlaganje iker. Oba se začneta tudi na svo­jevrsten način premikati nazaj, pri čemer delata čudne gibe z glavo. Šele v zadnji fazi pred drstjo začne samec pomagati samici pri čiščenju. Če so tedaj v akvariju še druge ribe, jih samec vztrajno preganja. Nato samica prilepi na očiščeno mesto 100 do 300 jajčec, ki jih samec oplo­di. Neoplojene in s plesnijo oku­žene ikre samec in samica skrb­no odstranita, mlad par pa jih pogosto požre.

Po 60 do 70 urah se izležejo mla­de ribe, ki imajo sprva še veliko rumenjakovo vrečko (hranilni mešiček) in na glavi lepljivo  žle­zo s katero se prilepijo na pro­stor, kamor je samica odložila jaj­čeca. 

Mladice se štiri do pet dni hrani­jo z vsebino rumenjakove vreč­ke. Medtem se telo staršev pre­vleče s sivo prevleko, kožnim   iz­ločkom. Ko ribe splavajo se zač­no prehranjevati s tem izloč­kom. Starši in mlade ribe plavajo skupaj in tako lahko opazujemo, kako se mladice preselijo z ene­ga od staršev na drugega. Starši zelo skrbijo za zarod in mladice s plavutmi spodbujajo, da jedo. Zanimive so ugotovitve nekate­rih gojiteljev, da diskusi odložijo ikre tudi v trši vodi, vendar tega podmladka ne moremo pričako­vati, ker starši ne izločajo kožne­ga izločka. Zato ribice poginejo, kajti dodatno hranjenje ni uspe­šno. Sedem do devet dni po­tem, ko splavajo jedo že drugo hrano; priporočamo drobne vodne bolhe in artemije. Nadalj­nji razvoj je odvisen od tega, kako dolgo se ribe prehranjujejo z iz ločkom staršev, po nekaterih ugotovitvah do pet tednov. Tre­ba je upoštevati pravilo, naj star­ši ostanejo z mladicami tako dol­go, dokler te jedo njihov izloček. Če pa se starši med sabo ne ra­zumejo ali če se ponovno pri­pravljajo na drst je treba mladi­ce odstraniti. V tem času mora­mo preprečiti vsako motnjo, si­cer starši lahko pojedo mladice. 

diskus

Nigerijski prelesnik - Aphyosemion gardneri

To vrsto priporočamo vsakomur, ki hoče poskusiti z drstečimi se zobatimi krapovci. 

Telo samca je kovinsko modro zelene barve in je posejano z rdečimi pikami in lisami. Repna, hrbtna in predrepna plavut so rdeče in rumeno obrobljene, medtem ko je samica bledo svetlo rjavkasta s presojnimi pla­vutmi. Če par naselimo v manjši akvarij in damo vanj še nekaj šo­pov vlaknate šote, bomo opazili, da je šota odlagališče za ikre. Ker so samci pri skoraj vseh vrstah drstečih se zobatih krapovcev zelo nasilni do samic, priporoča­mo, da v drstnem akvariju pride­ta na enega samca vsaj dve samici, še bolje pa tri. Po treh ted­nih se iz iker izležejo mladice, ki že v prvih dneh jedo solinske rakce. 

Pri taki vzreji bomo vsak dan našli nekaj mladic, to pa otežuje hranjenje. Zato je priporočljivo, da vsakih 14 do 20 dni vzamemo šoto iz akvarija, iz nje iztisnemo vodo in jo rahlo vlažno shranimo za šest tednov. Nato jo preloži­mo v poseben drstni akvarij. To sicer ni potrebno, vendar tako dozorijo vse ikre in hkrati dobi­mo tiste mladice, ki bi se sicer različno razvijale, če bi jih ves čas pustili v vodi. 

Nigerijski prelestnik zraste do 8 cm, v naših akvarijih pa približno 6 cm. 

nigerijski prelesnik

Cebrica - Brachydanio rerio

Razlika med spoloma: samec je precej vitkejši kot samica. Cebrica je ena izmed najbolj 
pri­ljubljenih rib, zato je poleg gupi­ja tudi najpogostejša v akvarijih začetnikov. Izhaja iz tekočih vod vzhodne Indije, V Evropo so jo pripeljali leta 1905, takrat je vzbudila veliko pozornosti in je še vedno tako priljubljena. Cebrica zraste do velikosti 4 do 5 cm. Hrbet je rjave olivno zeleno obarvan, trebuh je rumeno bel, strani so svetlikajoče se modre. Ob straneh ima štiri zlato se svetlikajoče podolžne črte, ki    se­gajo od škržnega poklopca do repne plavuti. Tudi podrepna plavut je modro zlato črtasta. Pri samici, ki je nekoliko močnejša od samca, zlata barva prehaja v bolj srebrno. 

Cebrica ni izbirčna in poje vsako hrano, tako živo kot tudi suho. Glede kakovosti vode ni zahtev­na; lahko jo gojimo celo v    po­vsem trdi vodi z več kot 20 dH. Najbolj ji ustrezajo temperature od 22 do 25 C, vendar se lahko zniža tudi na 18 C (nižja ne sme biti). 

Najbolje jih je naseliti v dolgih nizkih akvarijih, ker so izrazite ribe, ki žive v jatah in tako pride­jo najbolj do izraza. Pogled na jato zlato modrih ribic, ki živah­no plavajo v akvariju, je zelo pri­vlačen. Pogosto se v akvariju tudi drstilo, vendar odrasle ribe sproti pojedo ikre. Cebrice so zelo miroljubne ribe, ki so ideal­ne za skupni akvarij. Vendar pa se moramo zavedati, da so    vča­sih zelo živahne in povečini zase­dajo zgornje plasti akvariia. zato lahko motijo nekatere mirne ribe. Najbolje je, da jih naselimo v akvarij skupaj s sorodnimi vr­stami, npr. z biserno cebrico, leopad cebrico, pikčasto cebrico ali pa z mrenicami. Lahko jih na­selimo tudi v manjših akvarijih, vendar pa v takih nikoli niso tako razigrane in živahne kot v veli­kem. 

Za razmnoževanje lahko upora­bimo manjše akvarije, vendar morajo biti prirejeni tako, da starši ne morejo pojesti iker. V sredino akvarija damo šop drob­nolistnatih rastlin, kot podlago pa grobo zrnat pesek, da ikre padajo v luknjice med peskom in so tako zavarovane pred starši. Sveža voda pospešuje odlaganje iker. Zvečer par preselimo v tako pripravljen akvarij, ponavadi se zdrsti že naslednje jutro, pouda­riti kaže, da te vrste potrebujejo sončno svetlobo, zato moramo za drstni akvarij izbrati tako me­sto, na katerega bo posijalo ju­tranje sonce. Samec obkroža sa­mico na različne načine: naen­krat se stisneta drug k drugemu in začne se drst. Drobcena jajče­ca, ki jih izpusti samica, nato op­lodi samec. Ikre padejo na dno. Včasih samec hipoma pritisne samico; ta takoj odloži jajčeca in že se ločita. Tako je celoten po­stopek komaj opazen. V nekaj urah je drst končana. Če hoče­mo veliko zaroda, moramo par takoj odstraniti. 

Mnogi gojitelji menijo, naj bi dali v drstni akvarij dva do tri samce in eno samico. 
Vendar so raz­iskave pokazale, da se samica ves čas drsti samo z enim samcem. Če pa namenimo za razmnože­vanje celo jato teh rib in damo v akvarij več grmičkov rastlinja, lahko opazimo, da si bodo sam­ci prizadevali vsak za svoj revir in ga tudi branili. Samice, ki so zrele za drst, samci zvabijo v svoj revir. V takšnih razmerah je tež­ko obdržati svoj revir, zato se samci menjajo. To dokazuje, da je pri vsakem drstu prisoten en samec, drugi pa samo moti. 

Po 24 do 48 urah se iz iker izle­žejo majhne ličinke. Dokler jim ne izgine rumenjakova vreča, vi­sijo na steklu in rastlinah. Ko mladice splavajo, začno takoj is­kati hrano, in sicer ne samo drobno živo hrano, temveč takoj tudi drobno suho. Če jih hrani­mo z živo hrano, rastejo hitreje, vendar pa ne smemo pozabiti na pogosto menjavo vode. Ribe so zelo plodne in se lahko že po treh do štirih tednih spet drstijo. Poudarimo naj, da ta riba še vedno očara celo stare izkušene akvariste, posebno zaradi svoje živahnosti. Kot pri drugih ribah tudi pri teh ne moremo biti ved­no zadovoljni s kakovostjo, ki jo ponujajo v trgovinah. Izrazitost barv še zdaleč ne ustreza prvot­nim in včasih so na voljo le bledi, slabo obarvani primerki.

Gojitelji naj bi se torej zavedali, da je treba to vrsto obdržati takšno, kot je bila. Tako bi se morali pri vzreji teh rib še po­sebno potruditi, da bi ostale takšne, kot so v naravi, in obdr­žale tisto mesto v akvaristiki, ki ga že imajo.

cebrica

Marmorna golšarica - Carnegiella strigata

Razlika med spoloma ni opazna. Večinoma se te ribe zadržujejo pod površino, so torej značilne površinske ribe, ki se v naravi povečini prehranjujejo z insekti, ki padejo v vodo. Golšarica je do­bila ime po nenavadno odebelje­nem sprednjem delu telesa. Ko se golšarica požene iz vode, lah­ko leti samo naprej, pri tem pa slišimo zelo blag brenčeč zvok.

Golšarice v akvariju težko spod­budimo, da bi se pognale iz vode, verjetno zato, ker se v na­ravi vedno poženejo proti odpr­ti vodi, nikdar proti bregu. Akva­rij pa je posoda, ki je zaprta z vseh štirih strani. Skakanja iz ak­varija torej ne moremo istovetiti z letenjem, temveč je to navad­no skakanje rib, ki se preganjajo ali plašijo. 

V akvariju golšaric ni preveč tež­ko gojiti; hranimo jih z najrazlič­nejšo hrano, pogoj je le, da ta čim dlje plava na površini.    Raz­množevanje golšaric pa je zah­tevnejše, kajti v akvariju se zelo težko drstijo. Razmnoževanje je oteženo tudi zaradi njihove neprijetne navade: ker skačejo, se lahko pripeti, da jih najdemo na preprogi ali za akvarijem. Če se vseeno odločimo razmnoževati golšarice, pripravimo mehko vodo, 5 do 7 °dH, pH pa naj bo 6 do 6,5. Optimalna temperatura je 27 do 29 C. Samica odloži 150 do 200 iker med mehke plavajo­če vodne rastline. V času drsti samec plava v krogu okrog sami­ce in ji dvori na različne načine. Inkubacijski čas iker je 24 do 36 ur pri temperaturi 26 C. 

Med akvaristi je najbolj znana predstavnica te družine mar­morna golšarica, ki so jo prvič prinesli v Evropo leta 1912.

marmorna golšarica