Družina Gobiidae - glavoči

Večina predstavnikov te družine naseljuje slane vode in somornice. Za glavoče ali kapiče je značilno, da imajo spredaj na trebušni strani lijakast prisesek, ki ga sestavljata s trebušno membrano delno ali po­polnoma zaraščeni trebušni plavuti. Vsi imajo po dve hrbtni plavuti. V akvarijih se pogosto prisesajo na steklo ali cevi; so izrazito talne ribe.

Glavočem ne smemo dodajati mehke vode ali jih navajati nanjo. So miroljubne, lahko se družijo z drugimi vrstami akvarijskih rib.

V akvarijih najpogosteje srečamo zlatega kapiča (Brachygobius xan­thozona) ki je zanimiva in opazna majhna riba, saj ima na črnem te­lesu nekaj zlato rumenih obročev.

V vodo dodamo nekaj soli (1 jedilno žlico na 10 I vode), poskrbimo tudi za dovolj skrivališč. Če jih hranimo z mešano živo hrano, se raz­množevanje lahko posreči. Samica odloži 100 do 150 iker pri tempe­raturi 26 do 28 °C. Mladice prve tedne prosto plavajo kot druge vr­ste rib, šele pozneje postanejo prave talne ribe. V to družino sodi tudi sprehajalka. 

Biserni nitkar - Trichogaster leeri

Razlika med spoloma: samec ima podaljšano hrbtno in predrepno plavut.

Domovina bisernega nitkarja je Malajski polotok, vzhodna Indija, otoka Borneo in Sumatra, kjer ži­vi v jezerih, potokih in na poplav­ljenih riževih poljih. V Evropo so ga pripeljali leta 1933 in je priljub­ljena akvarijska riba. Je precej ve­lika, zato potrebuje večji akvarij. Telo je visoko, od strani močno stisnjeno, trebušne plavuti so ni­taste, hrbtna plavut je sorazmer­no majhna. Repna plavut je iz dveh krp. Hrbet je rumeno rjave barve. Telo je posuto s svetlikajo­čimi se pegami, ki so videti kot mozaik. Brez peg so samo glava, trebuh in prsne plavuti. Razlika med spoloma je dobro vidna: sa­mec ima oranžno rdeče grlo in prsi, ki so še izrazitejše barve v času drsti, poleg tega ima daljšo hrbtno in podrepno plavut. Mladi nitkarji še niso tako lepo obarvani kot njihovi starši. So rumeno rja­ve barve, ki je posuta z mozaični­mi pegami, po sredini telesa pa poteka temna podolgovata črta, ki s starostjo izginja.

Vode, kjer živijo nitkarji so zelo tople, zato biserni nitkar potre­buje temperaturo 25 do 26°C, za razmnoževanje pa še za 2 do 3 °C višje. Za kakovost vode ni občut­ljiv, trdota in kislost nimata po­membne vloge. Tudi glede hra­njenja niso zahtevne ribe; jedo ži­vo hrano (vodne bolhe, samo­oke, tubifekse, enhitreje, ličinke komarjev) pa tudi suho.

Biserni nitkar je precej dolg, meri več kot 10 cm, zato moramo za­gotoviti večji akvarij, vsaj 50-litr­ski. Ribe se dobro počutijo, če je podlaga temna in akvarij dobro zaraščen z bolj skromno svetlo­bo in plavajočimi rastlinami, nekaj grčavih korenin pa izpopolni ak­varij. Priporočljivo je kupiti mlade ribe, ker so starejše zelo plašne in se težko privadijo novemu oko­lju. Mlade ribe, ki so navajene na družbo drugih rib, so mnogo manj plašljive in se ne skrijejo ta­koj med rastline, ko jim denimo ponudimo hrano. Biserni nitkar je miroljubna riba, razen v času dr­sti, ko postane samec napadalen. Lahko jih naselimo v akvariju z drugimi ribami, le tiste iz skupine mrenic naj ne bodo skupaj z nji­mi, ker te neprenehoma vlečejo nitkarje za njihove niti, zato po­stanejo nemirni in boječi.

Biserni nitkarji zgradijo tudi v skupnem akvariju sorazmerno veliko gnezdo, vendar v njem ne moremo vzrediti mladih rib, ker bi bile žrtve večjih in odraslih rib. Za razmnoževanje potrebujemo večji akvarij (50 litrov), ki je lahko normalno urejen. Lahko jih goji­mo v čistem akvariju (brez podla­ge), vendar mora biti v njem do­volj grmov rastlinja, ki jih obloži­mo s kamenjem, in precej plava­jočih rastlin. Samec je v času drsti precej napadalen, zato je treba izbrati samice, ki so primerne za drst. Tudi vsak samec ne ustreza za razmnoževanje, saj je treba uporabiti samo odrasle. Primerna temperatura za razmnoževanje je 28 do 30 C. Za graditev gnez­da uporablja samec tudi odmrle dele rastlin, ki jih skupaj z zračni­mi mehurčki spušča na površino. Ko s tal jemlje odmrle rastlinske dele, dvigne tudi pesek, ki pa iz gnezda spet pade na dno. Ko je gnezdo pripravlieno, začne sa­mec osvajati samico in plava ob njej tako, da jo s telesom objame in obrne na hrbet. V začetku je »parjenje« navidezno, potem  zač­ne samica izpuščati ikre, ki jih sa­mec oplodi. Iker je lahko zelo ve­liko, tudi do tisoč. Za toliko rib pa je potreben velik akvarij in dosti hrane. Toliko iker samica ne izpu­sti naenkrat temveč v več zapo­rednih »parjenjih« Potem jo je treba odstraniti, ker je povsem izčrpana, čeprav bi jo samec še preganjal. Samec poišče ikre, ki so na tleh in jih odnese v gnezdo. Sploh je zelo skrben, saj potem ko se po 24 urah izležejo ličinke, varuje tudi te. Vendar mlade ribi­ce kmalu začnejo zapuščati gnez­do in takrat jih tudi samec ne more več krotiti. Zato ga odstra­nimo, mlade ribe pa začnemo hraniti s planktonom. Že prej si je treba pripraviti dobro gojišče planktona, sicer bodo mladice poginile od lakote. Pogosto prav zato dobimo iz enega velikega le­gla le malo mladic. Lahko tudi opazujemo, kako različno rastejo mlade ribe. Če jim redno menja­mo vodo, rastejo hitreje; to je pomembno tudi zato, ker na dnu vedno ostajajo večje količine hra­ne, kar slabo vpliva na rast v ak­variju z mladicami ne sme manj­kati dober razpršilnik. Mladice ne morejo pojesti večje hrane, zato jih je treba dalj časa hraniti s planktonom. Ko pa lahko jedo vodne bolhe in samooke, začne­jo tudi hitreje rasti. Spolno dozo­rijo šele takrat, ko zrastejo do normalne velikosti.

Poleg pritlikavega nitkarja in siamske bojne ribice je biserni nitkar eden izmed najlepših labi­rintovcev. Primeren je za vsakega akvarista, če mu le zagotovi po­treben prostor in ustrezno tem­peraturo. 

biserni nitkar

Zelena napihovalka - Tetraodon fluviatilis

Ta vrsta napihovalke se precej dobro navadi tudi na sladko vodo, vendar se bolje počuti v somornici. Akvarij naj ima tak­šno dekoracijo, da je veliko skri­vališč (kamenje, korenine), po­sebno če imamo več primerkov iste vrste.

Razmnoževanje uspe le v somornici. Napadalne so tudi do drugih ribjih vrst.

V akvariju so dobrodošle pred­vsem takrat, če se v njem polži pretirano razmnožujejo. Lahko naselimo tudiposamezen  pri­merek.  

zelena napihovalka

Riba strelec - Toxotes jaculatrix

Razlika med spoloma ni opazna. Riba strelec živi v slanih in polsla­nih vodah jugovzhodne Azije. Ima visoko, v bokih sploščeno telo. Ime je dobila zaradi lastno­sti, ker lahko strelja (pljuva) žu­želke na vodni površini. Osnovna barva te ribe je srebrnkasta ali olivno rumena, ob straneh ima štiri do šest navpičnih temnih črt. Oči so zelo velike. Odrasla meri v dolžino do 20 cm, to veli­kost doseže v naravi. Razen oblike je zanimiva tudi zato, ker se prehranjuje na pose­ben način.

V naravi in tudi v akvariju ta riba dobesedno obstreljuje žuželke nad vodo. Obstreljena žuželka se zmoči ali pa jo vodne kapljice spodnesejo z rastline, pade v vodo in postane plen te ribe. Te spretnosti se mora riba naučiti; do šestega meseca starosti še ne pozna teh mojstrovin.

Da je curek vode zgoščen ali da lahko strelja v rafalih, ima ta rib­ja vrsta na poseben način izobli­kovan gobec in ustno votlino. Ko riba strelec opazi plen, najprej previdno zaplava pod površino vode, se ustavi, nato pa umakne nazaj. Ko izbere pravi kot, pod katerim bo žrtev obstreljevala, izstreli rafal kapljic ali curek vode, kar je odvisno od razdalje ali velikosti plena. Cilj zadene precej zanesljivo do razdalje 60 cm, lahko pa brizga tudi do 3 m. Žal pa to ribo prizadene dolgo bivanje v ujet­ništvu. Ker njegovi streli letijo v prazno (če mu ne ponudimo žu­želk nad vodo), se počasi naveli­ča obstreljevati in končno poza­bi na to veščino. Pomagamo si lahko tako, da muham odstrani­mo krila in jih namestimo na list nad vodno površino. Lahko jih hranimo tudi z drugo živo hra­no, kot so tubifeksi ali večje vod­ne bolhe, zadovoljni pa so tudi s suho hrano. Za gojenje je prime­ren večji akvarij s prostornino 150 do 250 litrov. O razmnoževa­nju vemo zelo malo in kolikor je znano, je še niso razmnožili v ujetništvu. 

riba strelec

Mala mavričarka - Nematocentris maccullochi

Razlika med spoloma: samec je bolj obarvan kot samica.

Mala mavričarka je doma v Av­straliji, kjer živi na majhnem ob­močju v severnem Queenslandu pri Cairnsu. Tudi tej vrsti so spremenili ime od Melanotaenia v Nematocentris, in sicer okoli leta 1970. Je mirna in nezahtev­na riba, ki v naših akvarijih   zra­ste do 7 cm; uvozili so jo leta 1934.

Dolgo telo je precej visoko, od strani pa močno stisnjena. Os­novna barva je sivo srebrna in ima modrikast sijaj, hrbtna stran je rjavkasta, trebušna pa svetlo rumeno zelena. Na stra­neh je sedem rdeče rjavih po­dolžnih črt, ki so bolj ali manj izrazite, odvisno od razpolože­nja. Kadar se dobro počuti in v času drsti se celo telo sveti rdečkasto, posebno grlo in tre­buh. Plavuti so rjave do rdeče rjave. Samec je nekoliko večji in višji, pri samici manjka rdeča barva, pa tudi njene plavuti so precej svetlejše.

Mala mavričarka je nezahtevna riba, vendar priporočamo, da živi v jati, ker se šele tako uve­ljavita njena lepota in živahnost. Posamezne ribe so plašne in mirne ter v akvariju ne izstopa­jo, ustreza jim prostoren akva­rij, ki je zmerno poraščen z rastlinami, Čista in s kisikom bo­gata voda naj ne bo premehka (več kot 10 °dH), dodatek soli izboljša njihovo počutje; pH vrednost naj ne bo pod 7. Hra­nimo jih z živo hrano, kot so vodne bolhe, tubifeksi, enhitre­je ali ličinke komarjev, pa tudi dobre suhe hrane se ne branijo. Mala mavričarka je primerna za skupni akvarij.

Pri gojenju dosežemo dobre rezultate s celo jato, npr. dvema samcema in petimi samica­mi, ki se drstijo vsak dan. Kot odlagališče iker je primeren grm iz drobnolistnih rastlin (Myriophyllum, javanski mah itn.) ali umetnih rastlin. Grm lahko vsakih pet dni vzamemo iz akvarija in ga prenesemo v drstni akvarij. Ikre imajo drobne nitke, s katerimi se pritrdijo na rastline.Pri temperaturi 25°C se v sedmih do devetih dneh izležejo mladice, ki najprej visijo na steklu in rastlinah. Na čas iz­leganja menda vpliva tudi koli­čina mineralov v vodi. Drobne mladice se največ zadržujejo na površini in jih je zato težko hra­niti, ker tam ne plava plankton.Pri tem pomaga razpršilnik, ki omogoči, da plankton pride tudi na površino. Že po nekaj dneh jih lahko začnemo hraniti z navplji solinskih rakcev in z mikro suho hrano. Če odrasle pare dobro hranimo, ne bodo pojedli mladic in jih lahko pusti­mo v istem akvariju. Pri tem pa vseeno obstaja nevarnost, da bi večje mladice pojedle manjše.

mala mavričarka

Mala kljunasta ščukica - Dermogenys pusillus

Razlika med spoloma: samec je manjši od samice.

Mala kljunata ščukica živi na ob­močju Tajske, Singapurja, Malaj­skega polotoka, in sicer v sladkih vodah in somornici. Je izrazita površinska riba, ki živi v akvariju z mirnejšimi ribami in veliko plava­jočih rastlin. Poleg že opisane siamske bojne ribice je ta znana kot tako imenovana »turnirska« ribica. Samci kljunate ščukice so namreč zelo napadalni in se ne prenašajo med seboj. Če spusti­mo v akvarij dva samca, se takoj zgrabita s čeljustmi. Boji samcev niso tako okrutni kot pri siamski bojni ribici, ker eden od samcev kmalu popusti.

Je pogosta riba v naših akvari­jih. Samca spoznamo po oplo­jevalnem organu; to so spre­menjene plavutnice predrepne plavuti. Osnovna barva ribe je rumeno rjava, le plavuti so lah­ko rumenkaste ali oranžne. Do­stikrat samica skoti mrtve mla­dice, vzrok za to bi lahko bila nepravilna prehrana. Samo suha hrana namreč ne zadostu­je za breje samice, saj morajo tedaj dobiti raznoliko živo hra­no, ki naj se dalj časa zadržuje na površini vode. Ustrezna hrana so žive vodne bolhe ali ulov­Ijene žuželke, ki jih damo na vodno površino. Ta riba ima na koncu spodnje čeljusti lesketa­joče se pege, včasih pa tudi na čelu. Spodnja čeljust je podob­na drobni plavajoči vejici; vse to privablja žuželke, ki jih ščukice spretno lovijo. Primerna je tudi liofilizirana hrana.

Da odrasle ščukice ali druge ribe v skupnem akvariju ne bi pojed­le mladic, damo na površino vode veliko plavajočih rastlin. Mladice prenesemo v poseben akvarij, kjer jih hranimo z artemi­jami, živimi vodnimi bolhami, pozneje pa tudi s suho hrano. Od odrasle samice dobimo vsa­kokrat največ 12 do 20 mladic, ki so velike 10 mm in so še brez podaljša ne čeljusti, ki se izobliku­je pozneje.  

mala klunasta ščukica

Sprehajalka - Periophthalmus barbarus

Razlika med spoloma ni opazna. Ko prvič vidimo sprehajalko, smo presenečeni nad njenimi poseb­nostmi. Sprehajalke imajo velike, v nekakšne okončine spreme­njene prsne plavuti. Oči so na glavi zelo visoko in zdi se, kot bi bile na pecljih.

Žive v mangrovskih močvirjih; mangrove imenujemo posebno združbo dreves in grmov, ki ra­stejo tako, da so rastline    zasidra­ne (zakoreninjene) v vodi, stebla so nadnjo. Ta ribja vrsta živi v so­mornici. Sposobnost sprehajanja so si pridobile v razvoju, ker živi­jo na območjih, kjer se ob oseki obala osuši. Tako sprehajalke os­tanejo na suhem, kjer so izpo­stavljene vročim sončnim žar­kom. Če se jim takrat približamo, zelo hitro zbeže in jih ne dohiti­mo. Če je v ozračju dovolj vlage, lahko sprehajalke izredno dolgo živijo na suhem. Ker je v mangrovskih močvirjih v ozračju vedno dovolj vlage, se jim ne iz­suše niti škrge niti koža. Kadar ostanejo na suhem, si ob oseki poiščejo preostale mlake, kjer se od časa do časa zmočijo. Na           ob­močjih, kjer živijo, niso redke in jih najdemo več skupaj. Čeprav žive blizu druga drugi, se med seboj ne prenašajo in varujejo prostor, ki so si ga izbrale. Neka­tere vrste ob nevarnosti ne zbe­že v vodo, temveč na kopno. Zaradi svojih navad in anatomskih posebnosti so sprehajalke pre­hodne oblike med vodnimi pre­bivalci in kopenskimi štirinožci.

V akvarijih gojenje sprehajalk ni tako preprosto; potrebujejo so­mornico (2 do 3 žlice morske soli na 12 litrov vode).

Akvarij uredimo tako, da imajo živali na voljo kopno in vodo, Za­gotoviti moramo tudi veliko ko­renin, od katerih naj nekatere gledajo iz vode, sicer se sprehajalke »lepijo« le na steklo. Dno ak­varija naj bo mehko in urejeno z drobnim peskom (mivko), slad­kovodnih rastlin ne moremo za­saditi, ker bi propad le zaradi sla­ne vode. Hranimo jih s tubifeksi, deževniki, po daljšem času pa se privadijo tudi školjčnemu mesu. Za to vrsto je najbolje pripraviti poseben akvarij, ker je njihov na­čin življenja nekaj posebnega in jih ne kaže družiti z drugimi riba­mi. 

sprehajalka

Pritlikavi nitkar - Colisa lalia

Razlika med spoloma: samec je izrazito bolj obarvan kot samica. Domovina pritlikavega nitkarja je Indija, predvsem pokrajini Ben­galija in Asam. Živi v zelo zaraš­čenih potokih in jezerih ter po­plavljenih območjih. Pritlikavi nitkar je zelo lepa in priljubljena akvarijska riba, ki so jo leta 1903 pripeljali v Evropo v hambruško pristanišče in od takrat je posta­la zanimiva za mnoge akvariste. V dolžino meri 5 do 6 cm. Sam­čevo telo krasijo podolžne rdeče in modro zeleno svetlikajoče se proge. Glava in sprednji del tele­sa sta svetlikajoče se modro ze­lena. Repna plavut in zadnji del podrepne plavuti sta rdeča, podaljšane, nitkam podobne prsne plavuti so oranžno rumene. Sa­mica je siva in ima rahlo nazna­čen vzorec. Zaradi drugačnega obarvanja so samico šteli za dru­go vrsto; Cuvier in Valenciennes sta jo leta 1831 poimenovala Co­lisa unicolor.

Za vodo te ribe niso zahtevne, lahko je trda ali mehka, tudi pri hrani niso izbirčne; primerni sta živa in suha hrana. Pritlikavega nitkarja gojimo tudi v skupin­skem akvariju, vendar naj bo vsaj v nekaterih delih dobro zara­ščen, sicer so ribe precej boječe. Tak akvarij je podoben njihove­mu naravnemu biotopu.

Mnogi akvaristi trdijo, da labirin­tovci ne potrebujejo zračenja v akvariju, ker imajo tako imeno­vani labirint. Vendar moramo v akvariju namestiti vsaj filter. Prit­likave nitkarje lahko razmnožuje­mo v manjših akvarijih, npr. z di­menzijami 30 x 20 x 20 cm. Vse­kakor pa naj akvarij omogoča skrivanje, ker samec pri graditvi gnezda in pozneje med drstjo zelo preganja samico. Pri tem­peraturi 26 do 27°C se ribe rade drstijo. Gnezdo začnejo graditi iz ustnega izločka in zračnih me­hurčkov ter odmrlih rastlinskih delov. Za oporo gnezda uporabi­jo plavajoče liste ali manjše pla­vajoče rastline. Gnezdo gradi zgolj samec, ki je pri delu zelo skrben in v gnezdo nepreneho­ma spušča nove mehurčke, do­kler gnezdo ni dovolj veliko in vi­soko. Če se hoče samica v tem času zavarovati pred samčevo napadalnost jo, se mora dobro skriti.

Ko je gnezdo pripravljeno, sa­mec preganja samico do gnezda z močnimi sunki. Odlaganje iker sledi po nekaj navideznih   pari­tvah pod gnezdom. Pri tem sa­mec samico objame in jo obrne tako, da je njena trebušna stran obrnjena proti površini. Samec takoj oplodi ikre, ki same splava­jo na površino, ker vsebujejo ve­liko maščobe. Tiste, ki padejo proti dnu, samec pobere in jih pljune v gnezdo. Pri vsakem par­jenju odloži samica do 60 iker. Po dveh do treh urah se samica iz­prazni in je povsem izčrpana, ta­krat jo vzamemo iz akvarija. Če pa sta se drstila v skupnem akva­riju, lahko samico pustimo. Če­prav je skupni akvarij dovolj za­raščen, bodo druge ribe pojed­le zarod.

Po drsti samec prevzame skrb za mladice, popravlja gnezdo in od­stranjuje neoplojene ikre. Po 24 urah se izležejo ličinke, vendar ostanejo v gnezdu do takrat, ko imajo rumenjakovo vrečko. Ob trsljaju ali če se voda razburka, ribice takoj zapustijo gnezdo, vendar jih polovi samec. Po prib­ližno treh dneh porabijo rume­njakovo vrečko in začnejo iskati hrano. Ribic je veliko, od 200 do 500. Tedaj lahko odstranimo tudi samca, saj so zaman njegova pri­zadevanja, da bi ribice ostale v gnezdu.

Mladi pritlikavi nitkarji še nimajo labirinta, razvije se šele po dveh do treh tednih. Zarod potrebuje veliko hrane; en teden jih lahko hranimo s planktonom, nato pa jim že damo artemije. Produkti, ki nastajajo pri hrane, zavirajo rast ribic, zato je treba odstranjevati ostanke hrane in menjati vodo. Za rast mladih rib so značilne velike razlike, zato je še pomembneje, da redno me­njavamo vodo in jih dobro hrani­mo. V petih do šestih tednih zra­stejo do velikosti 2 cm. Od tedaj ni več težav s hranjenjem, ker jedo vso hrano.

Zaradi svoje barvitosti, primerne velikosti in zanimivega razmno­ževanja je pritlikavi nitkar pripo­ročljiv za vsak akvarij. 

pritlikavi nitkar

Diskus - Symphysodon discus

Razlika med spoloma: samec ima v času parjenja koničasto genitalno papilo, samica pa okroglo - topo.

Med najbolj cenjene ostrižnike sladkovodnih akvarijev sodi di­skus. Pri rodu Symphysodon lo­čimo dve vrsti: diskus (Symphysodon discus) in Symphysodon aequifasciata s podvrstami: rjavi diskus (S. aequifasciata axelrodi, zeleni diskus      (S. aequifasciata ae­quifasciata) in modri diskus (S. aequifasciata haraldi). Različna imena, ki pomenijo razne barvne kombinacije, npr. rdeči diskus, diskus royal blue, tirkizni diskus, pompadur diskus, so vzgojene akvarijske rase.

Enoten opis barv je pri diskusu skoraj nemogoč, saj so različne vrste, podvrste in tudi barvne različice zelo različno obarvane.  Pri rjavi podvrsti so na sivo rjavi glavi in podlagi na hrbtu ter hrbtni in podrepni plavuti inten­zivno modro zelene vijugaste čr­te, pri drugih vrstah in podvr­stah pa te črte prekrivajo večji del telesa. Zaradi barv in veličast­nega mirnega plavanja so disku­si zelo lep okras vsakega akvarija. Pri nakupu diskusa bodimo pre­vidni; imeti moramo dovolj časa in ribe dobro opazovati, Diskus, ki je videti shujšan in se mu sko­zi kožo vidi okostje, ki zavrača hrano, ima raztrgane plavuti ali po telesu znamenja poškodb, ni primeren za naš akvarij.

Žal so diskusi plašni, kar zadeva hrano, pa zahtevni in izbirčni. Za dobro počutje potrebujejo zelo raznovrstno živo hrano, npr, li­činke enodnevnic, postranic, li­činke komarjev, tubifekse, enhi­treje. Kot nadomestilo priporo­čamo nastrgano telečje srce, drugo nemastno meso, manj jim teknejo vodne bolhe in sa­mooki. Za gojenje diskusa po­trebujemo najmanj 200-litrski akvarij, v višino naj meri vsaj 55 cm. Odrasli diskusi so izredno boječe ribe, zato potrebujejo tudi primeren akvarij.

V naravnih vodah, kjer živijo di­skusi, ni visokih rastlin; nado­mestijo jih plavajoče rastline in korenine. Posnemanje naravnih Amazonkinih voda ni potrebno. V akvarijih z diskusi sta pripo­ročljivi rastlini Echinodorus radi­cans in E. paniculatus.

Korenine in kosi lesa so za deko­racijo, ribe pa se lahko tudi skri­jejo.

Osvetlitev akvarija naj ne bo premočna, ker ribam bolj ustre­za nekoliko zatemenjen akvarij. Hitre pretrese in nenadno        zma­njšanje ali povečanje svetlobe moramo preprečiti, ker se ribe preveč vznemirijo, v tem prime­ru zelo hitro plavajo po akvariju, pri čemer se lahko poškodujejo. Preprečimo tudi nenadno vklapIjanje in izklapljanje svetlobe, v ta namen namestimo primerna električna stikala.

Diskusi niso boleči, če jih naseli­mo skupaj z drugimi mirnimi ri­bami (npr. skalarkami, nitkarji itn.) vendar akvaristi te ribe raje gojijo same.

Prenesejo tudi srednje trdo, celo trdo vodo, vendar pa priporoča­mo mehko s 5 do 7 °dH in pH 6 do 6,5, temperatura naj bo 27 do 29°C. Temperature pod 25 °C ne priporočamo, ker ribe posta­nejo bolj dovzetne za razne bo­lezni in pogosto zavračajo   hra­no. Tudi v trdi vodi so znamenja različnih bolezni pogostejša, za­radi enostranskega hranjenja pa lahko odklanjajo hrano.

Če smo se odločili za razmnože­vanje diskusov, moramo upošte­vati nekatera načela. Za uspešno razmnoževanje je potrebna mehka voda s 3 do 4 °dH in pH 6 do 6,5; vodovodno vodo meša­mo z destilirano ali pa jo mehča­mo z raznimi sredstvi. Najbolje pa je, da imamo naravno mehko vodo. Brž ko se par najde in se partnerja začneta zanimati drug za drugega, odstranimo vse druge ribe in zvišamo tempera­turo na 29 do 30°C. Močan zu­nanji filter in prezračevanje ne smeta manjkati v nobenem         ak­variju z diskusi. Da se bodo ribe začele drstiti, opazimo že dva dneva prej: spolne papile posta­nejo izrazitejše, samica začne či­stiti izbrani prostor za odlaganje iker. Oba se začneta tudi na svo­jevrsten način premikati nazaj, pri čemer delata čudne gibe z glavo. Šele v zadnji fazi pred drstjo začne samec pomagati samici pri čiščenju. Če so tedaj v akvariju še druge ribe, jih samec vztrajno preganja. Nato samica prilepi na očiščeno mesto 100 do 300 jajčec, ki jih samec oplo­di. Neoplojene in s plesnijo oku­žene ikre samec in samica skrb­no odstranita, mlad par pa jih pogosto požre.

Po 60 do 70 urah se izležejo mla­de ribe, ki imajo sprva še veliko rumenjakovo vrečko (hranilni mešiček) in na glavi lepljivo  žle­zo s katero se prilepijo na pro­stor, kamor je samica odložila jaj­čeca.

Mladice se štiri do pet dni hrani­jo z vsebino rumenjakove vreč­ke. Medtem se telo staršev pre­vleče s sivo prevleko, kožnim    iz­ločkom. Ko ribe splavajo se zač­no prehranjevati s tem izloč­kom. Starši in mlade ribe plavajo skupaj in tako lahko opazujemo, kako se mladice preselijo z ene­ga od staršev na drugega. Starši zelo skrbijo za zarod in mladice s plavutmi spodbujajo, da jedo. Zanimive so ugotovitve nekate­rih gojiteljev, da diskusi odložijo ikre tudi v trši vodi, vendar tega podmladka ne moremo pričako­vati, ker starši ne izločajo kožne­ga izločka. Zato ribice poginejo, kajti dodatno hranjenje ni uspe­šno. Sedem do devet dni po­tem, ko splavajo jedo že drugo hrano; priporočamo drobne vodne bolhe in artemije. Nadalj­nji razvoj je odvisen od tega, kako dolgo se ribe prehranjujejo z iz ločkom staršev, po nekaterih ugotovitvah do pet tednov. Tre­ba je upoštevati pravilo, naj star­ši ostanejo z mladicami tako dol­go, dokler te jedo njihov izloček. Če pa se starši med sabo ne ra­zumejo ali če se ponovno pri­pravljajo na drst je treba mladi­ce odstraniti. V tem času mora­mo preprečiti vsako motnjo, si­cer starši lahko pojedo mladice. 

diskus

Marmorna golšarica - Carnegiella strigata

Razlika med spoloma ni opazna. Večinoma se te ribe zadržujejo pod površino, so torej značilne površinske ribe, ki se v naravi povečini prehranjujejo z insekti, ki padejo v vodo. Golšarica je do­bila ime po nenavadno odebelje­nem sprednjem delu telesa. Ko se golšarica požene iz vode, lah­ko leti samo naprej, pri tem pa slišimo zelo blag brenčeč zvok.

Golšarice v akvariju težko spod­budimo, da bi se pognale iz vode, verjetno zato, ker se v na­ravi vedno poženejo proti odpr­ti vodi, nikdar proti bregu. Akva­rij pa je posoda, ki je zaprta z vseh štirih strani. Skakanja iz ak­varija torej ne moremo istovetiti z letenjem, temveč je to navad­no skakanje rib, ki se preganjajo ali plašijo.

V akvariju golšaric ni preveč tež­ko gojiti; hranimo jih z najrazlič­nejšo hrano, pogoj je le, da ta čim dlje plava na površini.     Raz­množevanje golšaric pa je zah­tevnejše, kajti v akvariju se zelo težko drstijo. Razmnoževanje je oteženo tudi zaradi njihove neprijetne navade: ker skačejo, se lahko pripeti, da jih najdemo na preprogi ali za akvarijem. Če se vseeno odločimo razmnoževati golšarice, pripravimo mehko vodo, 5 do 7 °dH, pH pa naj bo 6 do 6,5. Optimalna temperatura je 27 do 29 C. Samica odloži 150 do 200 iker med mehke plavajo­če vodne rastline. V času drsti samec plava v krogu okrog sami­ce in ji dvori na različne načine. Inkubacijski čas iker je 24 do 36 ur pri temperaturi 26 C.

Med akvaristi je najbolj znana predstavnica te družine mar­morna golšarica, ki so jo prvič prinesli v Evropo leta 1912.

marmorna golšarica