Zeleni meček - Xiphophorus helleri

Razlika med spoloma: pri samcu je repna plavut podaljšana v meč in ima gonopodij.

Meček je eden izmed najlepših predstavnikov družine živorodnih zobatih krapovcev (PoeciIi­dae), iz katerih so s križanjem vzgojili precej lepih in priljublje­nih akvarijskih rib. Njegova do­movina se razprostira od južne Mehike do Gvatemale. V dolžino meri 8 do 10 cm, k temu pa je treba dodati dolžino »meča«  pri samcih, ki meri 6 do 8 cm. Zele­nega mečka, tako imenujemo prvotno naravno obliko, najde­mo le še pri specializiranih dru­štvih za živo rodne zobate kra­povce. Mečki, ki jih dobimo v prodajalnah in jih ima večina ak­varistov, so vzgojene oblike, ki so nastale s križanji med zele­nim in lisastim mečkom (Xiphophorus helleri guentheri). Slednjega so pripeljali v Evropo leta 1909 in je bil prava poseb­nost. Od tedaj si ne moremo več predstavljati akvarija brez njega, saj sodi med najbolj priljubljene okrasne ribe. Mnogim je prav ta ribja vrsta vzbudila veselje do akvaristike.

Mečkovo telo je podolgovato in vitko, pri samici nekoliko čokato, od strani stisnjeno, vendar na hrbtni strani nekoliko sploščeno. Rjavo zelenkasta osnovna barva je na hrbtu temnejša, v trebu­šnem predelu pa preide v rume­no belo. Od ust do repnega ko­rena poteka rjavo rdeča črta, ki se pri samcu konča na zgornjem črnem obrobku mečka. Takoj za spolnim organom se začne temna linija, ki se zlije s spodnjo obrobo mečka. Sredina mečkaje zeleno rumena. Plavuti so ru­menkaste, na hrbtni plavuti pa ima rjavo rdeče pike.

Spola je zelo preprosto ločiti: sa­mici manjka meček, podrepna plavut je trikotna, pri samcu se že zelo zgodaj preoblikuje v   op­lojevalni organ (gonopodij). Po prvi oploditvi dobi samica nad podrepno plavutjo temno liso, ki jo imenujemo zrelostna lisa in nikoli več ne izgine.

Križanci so bolj živahnih barv in prilagojeni ter že toliko udomačeni, da niso posebno zahtevni, zato so idealne ribe za začetnika in povprečnega akvarista. Narav­na oblika je le zelenkasta ali ne­koliko lisasta. V nasprotju z njo pa so vzgojene oblike mečkov različno obarvane: rdeči, rume­ni, wagtail zeleni, tuksedo rdeči, tuksedo zeleni, wagtail tuksedo, črni (hamburški križanec), rdeči s črnimi lisami (berlinski križanec) itn. Poleg teh so znane tudi ob­like z visokimi in podaljšanimi plavutmi v vseh barvah (simpson mečki): celo liraste mečke lahko najdemo, ti pa imajo že tako dol­ge plavuti in tudi gonopodij, da se med sabo ne morejo več op­lojevati.

Vsi mečki se zelo preprosto raz­množujejo, saj odlagajo žive mladice, ki so takoj samostojne in se začno hraniti. Samec je zelo dober plavalec in se enako do­bro giblje nazaj in naprej, kar do­bro izkoristi pri osvajanju samice. Pri tem skuša s premikanjem gonopodija v levo in desno do­seči samičino spolno odprtino in če mu to uspe, oplodi samico. Ena združitev zadostuje za več oploditev, ker samica lahko shra­ni semenčice v neaktivni obliki. Včasih zadostuje že ena združi­tev za celo življenje, ponavadi pa za nekaj odlaganj. Jajčeca se raz­vijejo v ovariju in se prehranjuje­jo iz lastnega rumenjaka.

Pri temperaturi 22 do 25 C sa­mice skotijo vsakih štiri do pet tednov po 25 do 80 mladih ribic. Število mladic je odvisno od starosti in velikosti samice. Mladice so takoj samostojne in začno is­kati hrano. Vzrediti jih je lahko, saj takoj jedo drobno živo hrano pa tudi zdrobljeno suho, zato hi­tro rastejo, posebno še če pogo­steje menjamo vodo.

Za razmnoževanje mečkov za­dostujejo srednje veliki gosto za­raščeni akvariji. Voda ne sme biti premehka (ne pod 10 °dH), pH pa 7 ali nekoliko več. Živo in suho hrano mečki vedno radi jedo, vendar morajo dobiti tudi nekaj rastlinske hrane. Da bi zavarovali mladice, uporabimo kotišče za razmnoževanje živorodk ali po­sebne vložke, ki izlegle mladice varujejo pred samico.

Različno obarvani križanci so na­stali s križanjem mečkov s sorod­nim platijem (Xiphophorus ma­culutus). Pri vzreji berlinskega kri­žanca pa je treba upoštevati, da se z razmnoževanjem med sabo črn pigment tako okrepi, da lah­ko razpadejo plavuti. Če hočemo torej, da bo meček lep in sposo­ben za življenje, je treba križati samico berlinskega križanca z rdečim samcem ali narobe. Pogosto lahko pri samicah, ki so že večkrat skotile, opazimo, da izgubijo zrelostno liso in posta­nejo vitkejše.

Podrepna plavut se spremeni v gonopodij, pojavi pa se tudi najznačilnejše znamenje samca, to je meček. Iz samice se tako rekoč razvije samec, ki je sposo­ben oplojevanja.

Meček je torej lepa, zanimiva in nezahtevna riba, ki je okras vsa­kega akvarija. 

zeleni meček

Nigerijski prelesnik - Aphyosemion gardneri

To vrsto priporočamo vsakomur, ki hoče poskusiti z drstečimi se zobatimi krapovci.

Telo samca je kovinsko modro zelene barve in je posejano z rdečimi pikami in lisami. Repna, hrbtna in predrepna plavut so rdeče in rumeno obrobljene, medtem ko je samica bledo svetlo rjavkasta s presojnimi pla­vutmi. Če par naselimo v manjši akvarij in damo vanj še nekaj šo­pov vlaknate šote, bomo opazili, da je šota odlagališče za ikre. Ker so samci pri skoraj vseh vrstah drstečih se zobatih krapovcev zelo nasilni do samic, priporoča­mo, da v drstnem akvariju pride­ta na enega samca vsaj dve samici, še bolje pa tri. Po treh ted­nih se iz iker izležejo mladice, ki že v prvih dneh jedo solinske rakce.

Pri taki vzreji bomo vsak dan našli nekaj mladic, to pa otežuje hranjenje. Zato je priporočljivo, da vsakih 14 do 20 dni vzamemo šoto iz akvarija, iz nje iztisnemo vodo in jo rahlo vlažno shranimo za šest tednov. Nato jo preloži­mo v poseben drstni akvarij. To sicer ni potrebno, vendar tako dozorijo vse ikre in hkrati dobi­mo tiste mladice, ki bi se sicer različno razvijale, če bi jih ves čas pustili v vodi.

Nigerijski prelestnik zraste do 8 cm, v naših akvarijih pa približno 6 cm. 

nigerijski prelesnik

Zlati krapič - Roloffia occidentalis

Je podobne barve kot zlati fa­zan. Ta izredno lepa riba doseže velikost do 9 cm, torej sodi že med večje vrste in je zaradi na­padalnosti ne moremo družiti z drugimi manjšimi sorodnimi vr­stami. Najbolje se počuti v sred­nje velikem akvariju, ki naj bo de­loma gosto zaraščen in z nekaj skrivališči. Ikre odlaga v dno, vendar se vanj ne zarije. Vlažno šoto moramo hraniti najmanj tri mesece, preden jo damo v vodo, lahko pa čakamo tudi do pet mesecev.

Iz iker se izleže le malo mladic. Zlati krapič je samo večjo živo hrano (Iičinke, žuželke, deževni­ke).  Življenjska doba je do dve leti.

zlati krapič

Rilčasta činklja - Botia macracantha

Razlika med spoloma ni opazna. Živi v stoječih in počasi tekočih vodah na Sumatri. Telo je vrete­naste oblike, bočno stisnjeno. To ribo zelo hitro opazimo, ker je izrazito obarvana; spominja na »koralne ribe«. Osnovna barva telesa je intenzivno oranžna, prekinjena s tremi črnimi proga­mi. Vse plavuti, razen prsnih, so rdeče. Lahko bi rekli, da je med činkljami ta vrsta najlepša.  Po­udarimo naj, da ima rilčasta čin­klja tudi neprijetne lastnosti in navade, saj razkopava po dnu in ruva rastline. Pri tem odkoplje pesek do podlage (zemlje) na dnu in tako skali vodo. 

V vodah, kjer so činklje doma, si izkopljejo skrivališča pod kamni ali v vodi ležečim lesom. Celo ozke reže med kamni tem ribam zadostu­jejo, da se v njih skrijejo in jih ne vidimo ves dan. V takšnih režah ribe ležijo več ur v različnih polo­žajih ter le tu in tam zamahnejo s plavutmi ali pa hitro odženejo vsiljivca, ki se približa njihovemu zatočišču. Pri napadu ali obram­bi se verjetno vse činkIje iz rodu Botia oglašajo opozorilno oziro­ma grozilno. Zvok, ki ga te činklje oddajajo, je podoben pokanju v sklepih.

Za rilčasto činkIjo lahko zapiše­mo, da je družabna riba, ki kljub velikosti ne povzroča težav. Rada se druži s sumatrankami, saj jim je podobna po barvi in delno po vedenju. Ker zelo dobro skače, moramo akvarij primerno pokri­ti. Hrani se z žuželkami, rakci, tu­bifeksi, privadi pa se tudi na suho hrano. V akvariju ji mora­mo zagotoviti nekaj skrivališč, ki jih uredimo iz kamnov ali pa vanj položimo lupino kokosovega oreha. Če imamo v akvariju raz­pršilnik zraka, zaradi katerega se voda giblje, bodo te ribe glavo vedno obrnile proti toku. To last­nost so ohranile iz narave, ker tako najlažje pridejo do hrane, ki jo vodni tok nosi s seboj.

Te ribje vrste še nikomur ni us­pelo razmnožiti, čeprav so mnogi to poskušali. Spolno zrele so šele po nekaj letih. Nekaj   podat­kov je znanih o razmnoževanju progaste trnooke (Acanthoph­thalmus kuhli), vendar so bile dr­sti le naključne. Progasta trno­oka manj razkopava po dnu, se pa izredno spretno skriva in jo malokdaj vidimo.

ČinkIje so v akvariju dobrodošle, saj pospravijo hrano, ki je druge ribe niso pojedle, ker je padla na dno.

Ta ribja vrsta je zelo dovzetna za ribjo bolezen ihtioftiriazo. 

rilčasta činklja

Praskač - Gyrinocheilus aymonieri

Razlike med spoloma niso opazne.  Akvaristi poznajo praskača kot »či­stilca akvarija«. Domovina te ribe je Tajska in sosednja območja. Riba diha drugače: vode ne vsrka skozi ustno in je ne iztisne skozi škržno odprtino. Voda priteka skozi zgornjo polovico škržne re­že po posebnem kanalu v žrelo, od tam pa odteka mimo škržnih lističev skozi spodnjo polovico škržne odprtine. Tako lahko diha zato, ker je škržna reža predelje­na v zgornjo in spodnjo odprtino. Tak način dihanja ni naključen, temveč ima svoj vzrok. Za praska­ča je značilno, da s svojim gob­cem strga po rastlinah ali dnu. Velikokrat ga vidimo, kako se z gobcem prisesa na steklo ali ka­menje. Ker ni prisiljen dihati skozi usta, mu opisani način dihanja omogoča, da ima gobec zaprt.

Ta 15 cm dolga riba se prehranju­je z algami. Ves dan strga različne alge z rastlin in predmetov, ki so v akvariju. Neljub gost pa postane takrat, če v akvariju zmanjka alg, tedaj se loti mehkejših rastlin. Če torej primanjkuje alg, dodamo poparjeno solato ali špinačo, sicer bo praskač uničil rastline. Odrasel praskač se glede »čiščenja« neko­liko poleni, ponavadi postane tudi napadalen. 

praskač

Cebrica - Brachydanio rerio

Razlika med spoloma: samec je precej vitkejši kot samica. Cebrica je ena izmed najbolj pri­ljubljenih rib, zato je poleg gupi­ja tudi najpogostejša v akvarijih začetnikov. Izhaja iz tekočih vod vzhodne Indije, V Evropo so jo pripeljali leta 1905, takrat je vzbudila veliko pozornosti in je še vedno tako priljubljena. Cebrica zraste do velikosti 4 do 5 cm. Hrbet je rjave olivno zeleno obarvan, trebuh je rumeno bel, strani so svetlikajoče se modre. Ob straneh ima štiri zlato se svetlikajoče podolžne črte, ki    se­gajo od škržnega poklopca do repne plavuti. Tudi podrepna plavut je modro zlato črtasta. Pri samici, ki je nekoliko močnejša od samca, zlata barva prehaja v bolj srebrno.

Cebrica ni izbirčna in poje vsako hrano, tako živo kot tudi suho. Glede kakovosti vode ni zahtev­na; lahko jo gojimo celo v     po­vsem trdi vodi z več kot 20 dH. Najbolj ji ustrezajo temperature od 22 do 25 C, vendar se lahko zniža tudi na 18 C (nižja ne sme biti).

Najbolje jih je naseliti v dolgih nizkih akvarijih, ker so izrazite ribe, ki žive v jatah in tako pride­jo najbolj do izraza. Pogled na jato zlato modrih ribic, ki živah­no plavajo v akvariju, je zelo pri­vlačen. Pogosto se v akvariju tudi drstilo, vendar odrasle ribe sproti pojedo ikre. Cebrice so zelo miroljubne ribe, ki so ideal­ne za skupni akvarij. Vendar pa se moramo zavedati, da so     vča­sih zelo živahne in povečini zase­dajo zgornje plasti akvariia. zato lahko motijo nekatere mirne ribe. Najbolje je, da jih naselimo v akvarij skupaj s sorodnimi vr­stami, npr. z biserno cebrico, leopad cebrico, pikčasto cebrico ali pa z mrenicami. Lahko jih na­selimo tudi v manjših akvarijih, vendar pa v takih nikoli niso tako razigrane in živahne kot v veli­kem.

Za razmnoževanje lahko upora­bimo manjše akvarije, vendar morajo biti prirejeni tako, da starši ne morejo pojesti iker. V sredino akvarija damo šop drob­nolistnatih rastlin, kot podlago pa grobo zrnat pesek, da ikre padajo v luknjice med peskom in so tako zavarovane pred starši. Sveža voda pospešuje odlaganje iker. Zvečer par preselimo v tako pripravljen akvarij, ponavadi se zdrsti že naslednje jutro, pouda­riti kaže, da te vrste potrebujejo sončno svetlobo, zato moramo za drstni akvarij izbrati tako me­sto, na katerega bo posijalo ju­tranje sonce. Samec obkroža sa­mico na različne načine: naen­krat se stisneta drug k drugemu in začne se drst. Drobcena jajče­ca, ki jih izpusti samica, nato op­lodi samec. Ikre padejo na dno. Včasih samec hipoma pritisne samico; ta takoj odloži jajčeca in že se ločita. Tako je celoten po­stopek komaj opazen. V nekaj urah je drst končana. Če hoče­mo veliko zaroda, moramo par takoj odstraniti.

Mnogi gojitelji menijo, naj bi dali v drstni akvarij dva do tri samce in eno samico. Vendar so raz­iskave pokazale, da se samica ves čas drsti samo z enim samcem. Če pa namenimo za razmnože­vanje celo jato teh rib in damo v akvarij več grmičkov rastlinja, lahko opazimo, da si bodo sam­ci prizadevali vsak za svoj revir in ga tudi branili. Samice, ki so zrele za drst, samci zvabijo v svoj revir. V takšnih razmerah je tež­ko obdržati svoj revir, zato se samci menjajo. To dokazuje, da je pri vsakem drstu prisoten en samec, drugi pa samo moti.

Po 24 do 48 urah se iz iker izle­žejo majhne ličinke. Dokler jim ne izgine rumenjakova vreča, vi­sijo na steklu in rastlinah. Ko mladice splavajo, začno takoj is­kati hrano, in sicer ne samo drobno živo hrano, temveč takoj tudi drobno suho. Če jih hrani­mo z živo hrano, rastejo hitreje, vendar pa ne smemo pozabiti na pogosto menjavo vode. Ribe so zelo plodne in se lahko že po treh do štirih tednih spet drstijo. Poudarimo naj, da ta riba še vedno očara celo stare izkušene akvariste, posebno zaradi svoje živahnosti. Kot pri drugih ribah tudi pri teh ne moremo biti ved­no zadovoljni s kakovostjo, ki jo ponujajo v trgovinah. Izrazitost barv še zdaleč ne ustreza prvot­nim in včasih so na voljo le bledi, slabo obarvani primerki.

Gojitelji naj bi se torej zavedali, da je treba to vrsto obdržati takšno, kot je bila. Tako bi se morali pri vzreji teh rib še po­sebno potruditi, da bi ostale takšne, kot so v naravi, in obdr­žale tisto mesto v akvaristiki, ki ga že imajo.

cebrica

Črna mrenica - Epalzeorhynchus bicolor (labeo bicolor)

Razlika med spoloma: samica je močnejša od samca. Črna mrenica je doma na Taj­skem, kjer živi v potokih. Pri tej ribi takoj opazimo, ali se počuti dobro ali pa ji okolje ne ustreza. Če živi v ugodnih akvarijskih raz­merah, je telo izrazito črno, rep pa žareče rdeč, sicer pa je telo sivo riavo do črno, rep pa medlo oranžen.

V naravi živi v čistih vodah, ki so pogosto zaraste z vodnim rastlinjem. Ta rod izhaja iz Afrike in  ju­gozahodne Azije. Zaradi prelepih barv domačini lovijo črne mreni­ce in jih izvažajo po vsem svetu, in sicer tako načrtno, da so mar­sikatere vode v njihovi domovini že brez te ribje vrste.

Črna mrenica ima na ustnicah majhne krpaste izrastke, s kate­rimi strga alge. V  ustreznih akva­rijskih razmerah ima telo in    pla­vuti popolnoma črne, repna pla­vut pa je ognjeno rdeča. Zaradi tega kontrasta so opazovalci vedno znova presenečeni, tako da je riba postala zelo znana med akvaristi. Če se že odločimo za črno mrenico, raje kupimo samo eno. Odrasle ribe imajo  na­mreč zelo čudno navado, da po­stanejo »prepirljive«, nemalokdaj pa nagajajo tudi drugim vrstam. Poleg teh neprijetnih lastnosti odrasla riba koplje luknje v akva­rijskem dnu in kali vodo, včasih pa se loti tudi nežnih vodnih rastlin in jih ogloda do korenin. V Evropo so jo uvozili šele leta 1952. O njenem razmnoževanju ni veliko znanega, zagotovo pa je zelo zahtevno. 

Črna mrenica