Družina Cyprinodontidae - drsteči se zobati krapovci

Drsteči se zobati krapovci so drobne pisane ribe, ki so razširjene po vseh celinah, razen v Avstraliji. Povečini živijo v tropskem in sub­tropskem pasu, izjemoma jih najdemo tudi v zmernem, če to do­puščajo temperature. Dolgo časa so drsteče se zobate krapovce ali, kot jih akvaristi radi imenujejo, »kili ribe« obravnavali mačehovsko. Razširjeno je bilo namreč mnenje, da so te ribe zelo občutljive in imajo kratko življenjsko dobo, kar pa so ugotovitve zadnjih dvajse­tih let temeljito ovrgle. Te ribe res niso primerne za skupni akvarij, vendar so izredno lepo obarvane in zelo zanimivo je njihovo raz­množevanje; pri nekaterih rodovih in vrstah celo enkratno v ribjem svetu.

Najbolje je, da posamezne vrste gojimo v posebnih manjših akvari­jih (10 do 20 litrov) ali pa v nekoliko večjih akvarijih nekaj sorodnih vrst skupaj. Če se bomo odločili za te ribe, upoštevajmo, da je živa hrana (različne ličinke komarjev in mušic, tubifeksi, enhitreje in vodne bolhe) prvi pogoj za uspeh, kajti če bi jih hranili samo s suho hrano, se ne bi razvijale. Večina potrebuje mehko in nekoliko kislo vodo, mnoge vrste pa živijo in se tudi uspešno razmnožuielo v srednje trdi vodi. Tudi glede temperature niso' preveč zahtevne in skoraj vse vrste se dobro počutijo pri temperaturah od 20 do 24°C; previsoke temperature skrajšujejo njihovo življenjsko dobo. Glede na način, kako se razmnožujejo, jih lahko razdelimo v dve skupini. Ribe prve skupine odlagajo svoje ikre na vodne rastline, ki se glede na vrsto rib razvijejo venem do treh tednih. Za drst jim lahko na­mestimo prekuhano vlaknato šoto ali majhen šop na eni strani zve­zanih sintetičnih vlaken. Šop lahko tudi plava, če ga pričvrstimo na košček plute. Ikre lahko s prsti pobiramo iz sintetičnih vlaken, saj so že po enem dnevu zelo trde, damo jih v poseben kozarec ali akva­rij, kjer jih vzredimo. Večina enodnevnih ribic je že tolikšnih, da jih lahko že prvi dan hranimo s solinskimi rakci (Artemia salina). Le predstavniki rodu Aplocheilichthys nekaj dni potrebujejo drobnejšo planktonsko hrano.

Ribe iz druge skupine, označujemo jih tudi sezonske ribe, odlagajo svoje ikre v mehko blato (v akvariju jim v ta namen damo prekuha­no zdrobljeno šoto). Poznamo dva načina odlaganja iker na dno. V prvem primeru plava par tik ob dnu; samica izleže ikro, ki jo samec takoj oplodi in z udarcem repne plavuti spravi v mehko dno (šoto). Tako se drstilo vsi predstavniki rodu talnikov (Nothobranchius) in nekateri iz rodu Aphyosemion ter nekateri predstavniki rodu Rolof­fia. V drugem primeru se par popolnoma zarije v mehko dno (šoto),tako da ga ne vidimo več, in tam odloži ikre. Čez nekaj sekund se partnerja spet pojavita na površini, ikre pa varno počivajo globo­ko v dnu. Tako se drstijo vsi predstavniki rodu pahljačarjev (Cynolebias), mnogi drsteči se zobati krapovci iz Južne Amerike in ves rod Pterolebias.  Za drugo skupino je tak način odlaganja iker v mehko dno življenjsko pomemben, saj so vse te ribe prebivalke stoječih vod Afrike in Južne Amerike, ki v sušni dobi popolnoma  presahne­jo. Ribe v njih poginejo, globoko v rahlo vlažnem blatu pa čakajo ikre na naslednjo deževno dobo, ko se za nekaj mesecev korita glo­beli in kotanj spet napolnijo z vodo. Tedaj se iz iker že po nekaj urah izležejo drobne mladice. Te sezonske ribe izredno hitro rastejo in potrebujejo veliko hrane, saj že po šestih do osmih tednih doseže­jo spolno zrelost in poskrbijo, da ne izumre njihova vrsta. V naravi dočakajo starost šestih do osmih mesecev, v akvariju pa le redko več kot eno leto. V akvarijskih razmerah vzamemo šoto z ikrami iz akvarija, jo v gosti mrežici stisnemo (ožmemo), da se voda izcedi (brez skrbi lahko stiskamo, saj so ikre zelo trde in odporne), jo nato rahlo vlažno (ne mokro) shranimo v primerni posodi s pokrovom ali v polietilenski vrečki. Od časa do časa šoto kontroliramo in rahlo os­vežimo, če je potrebno. Naša umetna sušna doba naj traja tri do šest mesecev. Za ribe, ki se pri drsti zarijejo v dno, mora biti plast šote globoka vsaj 6 do 8 cm, pri vrstah, ki sicer odlagajo ikre v dno, vendar se vanj ne zarijejo, pa 2 do 3 cm. Po umetni sušni dobi damo šoto z ikrami v manjši drstni akvarij in jo polijemo z ogreto mehko vodo. Prve dni naj bo višina samo 1 do 5 cm, pozneje jo lah­ko povečujemo. Večina drstečih se zobatih krapovcev odlaga ikre stalno z manjšimi presledki, torej se samice ne zdrstijo naenkrat. Sezonski zobati krapovci pa se drstijo od spolne zrelosti do narav­nega pogina, ko se izsušijo vode. Kako prilagodljive so te ribe, do­kazuje dejstvo, da se nekatere predstavnice iste vrste, vendar v raz­ličnem naravnem okolju, drstijo ali v dno ali pa na vodne rastline. To je odvisno od tega, ali je voda stalna ali samo v deževni dobi.

Pri nas je najbolj znana in verjetno tudi edino razširjena vrsta nige­rijski prelestnik (Aphyosemion gardneri).

drsteči se zobati krapovci