Družina Cichlidae - ostrižniki

Družina ostrižnikov naseljuje sladke vode Srednje in Južne Amerike, Afrike in Indije. Veliko predstavnikov te družine najdemo v afriških je­zerih, kjer je znanih več kot 350 vrst. Večina ostrižnikov, ki so zasto­pani v evropskih akvarijih, pa izhaja iz Južne Amerike. Južnoameriški ostrižniki 30 precej bolj prilagodljivi in primerni za akvarije. Tudi med ameriškimi ostrižniki najdemo takšne, ki jih težko gojimo, še težje pa razmnožujemo (diskusi). Znane so vrste, ki so miroljubne in plahe, večinoma pa napadalne, nedružabne, zato jih lahko naselimo le v večjih vrstnih akvarijih. Zelo neprijetna navada večine ostrižnikov je, da rijejo in kopljejo po dnu akvarija, pulijo rastline in kalijo vodo, če akvarij ni prirejen zanje. Od pravih ostrižev se razlikujejo tudi po tem, da imajo na vsaki strani glave eno samo nosnico, skozi katero voda vstopa v nosno votlino in se izloča iz nje. Večina ostrižnikov ima viso­ko in bočno močno sploščeno telo. Zelo redke so vrste z vretenastim in iztegnjenim telesom, skoraj vedno imajo velike glave. Posebno pri samcih nekaterih vrst se zdi glava še večja, ker se na čelnem delu na­bira maščoba. Večina vrst ima debele ustnice in raztegljiv gobček. V svoji domovini ostrižniki naseljujejo stoječe in počasi tekoče vode z mnogimi skrivališči. Številne vrste so revirske ribe, ki ostajajo vse živ­ljenje na določenem prostoru. Vseh opisanih ostrižnikov je približno 600 vrst. Zgodnjo mladost prežive v jati, pozneje, ko spolno dozori­jo, pa so samotarji. V spolni zrelosti, še bolj pa v času parjenja, sam­ci poiščejo svoje revirje. Če se kakšna riba približa mejam prostora, ki ga je zasedel samec, velja za tekmeca, ki ga je treba odgnati. Svoje nerazpoloženje in pripravljenost najbolj izraža samec, ki brani svoj re­vir na značilen način s posebnimi gibi telesa in z držo plavuti. Izziv na boj ali tudi obrambno vedenje sta podedovana in značilna za posa­mezno vrsto.

Večina ostrižnikov skrbi za naraščaj. Glede na to, kam ostrižniki odla­gajo ikre in kako varujejo svoj zarod, jih lahko razvrstimo na:

vrste, ki odlagajo ikre na prosto in vrste, ki odlagajo ikre v skrivališča, te pa delimo na takšne, ki od­lagajo ikre v votline, in na takšne, ki ikre in mladice skrivajo v gobcu. Vrste, ki odlagajo ikre na prosto, imajo povečini manjša, presojna jaj­čeca, ki se lahko prilepijo na različne predmete (kamenje, korenine, steklo idr.). Odloženih iker je izredno veliko. Samec in samica se     bi­stveno ne razlikujeta. Za to skupino ostrižnikov je značilno, da ustva­rijo prave pare že v času parjenja, pa tudi pozneje oba varujeta za­rod. Prostor, kjer samica odlaga ikre in jih samec oplodi, očistita in pripravita oba. Značilna je tudi dolga drst, ki traja več ur in poteka tako, da na očiščen predmet (rastlina, kamen, korenina) samica odla­ga jajčeca, samec pa plava tik nad njimi in jih skrbno oplojuje. Značil­no je tudi, da par s plavutmi dovaja svežo vodo, bogato s kisikom. Sa­mec odstranjuje neoplojene ikre in umazanijo. Brž ko se ikre razvije­jo in zarod popada z listov ali kamnov, jih starša v gobcu preneseta v jamice oziroma skrivališča, ki sta jih prej izkopala. Tako se razmnožu­jejo in skrbijo za svoj zarod skalarka, diskusi, rumeni, biserni in rdeči ostrižnik. Za diskuse so značilne še nekatere posebnosti, ki jih bomo opisali posebej.

Vrste, ki odlagajo ikre v skrivališča, se razlikujejo od prej opisanih predvsem po tem, da so ponavadi samci večji in bolj intenzivnih barv kot samice. V času drsti dobijo samci izrazito »svatovsko oblačilo«. Čas parjenja je kratek, pri skrbi za zarod pa prednjači samica.

Vrste, ki skrivajo ikre in mladice v gobcu, imenujemo ustonoše. Zanje je značilno, da imajo ponavadi močno obarvane ikre, so brez ali pa imajo močno zmanjšane oprijemalke na ikrah, le-teh pa je zelo malo. V času snubljenja dobijo samci izrazite svatovske barve, samice pa večinoma ne spremene barve. Parjenje poteka tako, da samica odlo­ži jajčeca v pripravljeno jamico, kjer jih samec oplodi. Pri nekaterih vr­stah vzame samica odložene ikre v gobec in vsrka tudi vodo, v kate­ri so samčeve semenčice. Tako se ikre oplodijo v samičinih ustih. Raz­voj iker v samičinem gobcu traja različno dolgo. Tedaj samica izred­no shujša, ker skoraj nič ne je. Ko so mladice dovolj razvite, jih v za­četku samica le kratek čas pušča iz gobca, da si najdejo hrano. Brž ko so v nevarnosti ali ob mraku, odpre gobec in vse mladice urno pri­plavajo vanj. Takšna samičina skrb traja približno tri do štiri tedne, razvoj jajčec v gobcu pa poteka različno, kar je odvisno od vrste us­tonoš, in sicer od 10 do 18 dni. Praviloma ostrižnike gojimo v večjih akvarijih z veliko skrivališči, kjer si posamezne vrste lahko uredijo svo­je revirje.

Znani so številni ostrižniki, ki jih lahko naselimo skupaj z drugimi akvarijskimi ribami. Vendar pa moramo biti tudi pri takih pozorni, ko bodo v času parjenja spremenili svoje vedenje in bodo začeli trgati rastline ali pa na dnu kopati jamice.

ostrižniki