Družina Pantodontidae - metuljarice

To je zelo izolirana družina, ki ima pravzaprav samo enega predstav­nika; ta živi v afriških tropskih sladkih vodah. 

Družina Gasteropelecidae - golšarice

Golšarice živijo v sladkih vodah Srednje in Južne Amerike. To so edi­ne ribe, ki imajo sposobnost, da se lahko poženejo nad površino vode. Medtem utripajo s precej povečanimi prsnimi plavutmi. Znanih je mnogo vrst morskih rib, ki se poganjajo nad površino vode, ven­dar te s plavutmi ne utripajo, temveč jih uporabljajo le za jadranje. Vse golšarice so majhne; največja velikost ki jo dosežejo v naravi, je 10 cm. Imajo značilno visoko bočno stisnjeno obliko telesa in so izra­zite površinske ribe.

golšarice

Družina Hemiodontidae - drobnoustke

Za to družino je značilno, da njeni predstavniki nimajo zob v spodnji čeljusti. Akvaristom je najbolj znan rod Nannostomus. 

Družina Gyrinocheilidae - praskači

V tej družini, ki izvira iz jugozahodnih območij Azije, so znani trije predstavniki, med njimi pa najbolj praskač. 

Družina Callichthydae - oklepni somiči

Ta družina šteje samo dva rodova: Corydoras in Brochis. Prvi rod je v akvaristiki zelo znan in obsega več kot 25 vrst ki izhajajo iz Južne Amerike.

Družina Atherinidae - gavuni

Zdaj je znanih okoli 150 vrst rib iz družine gavunov, nekateri med nji­mi so prave akvarijske ribe. Gavuni imajo dve hrbtni plavuti: sprednja je bodičasta, zadnja pa mehka. Večina gavunov živi v plitvih tropskih morjih, nekateri pa so se prilagodili življenju v somornici in sladki vodi. Zaradi boljšega poznavanja sladkovodnih gavunov, ki so zanimi­vi za akvariste, se bomo seznanili z malo mavričarko.

Družina Toxotidae - strelci

Družina strelcev živi vse od Filipinov in Avstralije do Malajskega otoč­ja, Tajske in Burme. Strelci imajo obliko izrazitih površinskih rib. Po streljanju so dobile tudi svoje ime. Strelcev pravzaprav ne moremo zamenjati z drugimi ribjimi vrstami. Hrbtna črta telesa je skoraj rav­na, hrbtna plavut sega zadaj. Spodnja stran telesa je zaokrožena. Ve­like oči so na glavi zelo visoko in so izredno gibljive. Z velikim, navz­gor obrnjenim gobcem hitro »strelja« rafale vodnih kapljic; zato se zdi, da iz ust brizga vodni curek.

Živi v somornici in sladkih vodah, bogatimi z rastlinjem (mangrove). Strelci so značilnih barv, zato jih v akvariju opazimo že od daleč. Ribe različnih velikosti se ponavadi ne trpijo med seboj. Mlajše ribe se laž­je prilagodijo kot starejše.

Pantodon buchholzi - metuljarica

Razlika med spoloma: samec ima nekoliko podaljša ne in sce­frane plavutnice repne plavuti. Metuljarica naseljuje afriške vode in ima zgoraj plosko, spodaj pa zaokroženo telo.

Slovensko ime je dobila po dolgih plavutnicah trebušne plavuti in po zelo povečanih prsnih plavu­tih. V akvariju jo je težko razmno­ževati, gojenje pa ni zahtevno.

Za trdoto in kislost vode ni pre­več zahtevna. Metuljarico hrani­mo z živo in suho hrano, tekne­jo ji predvsem razne ličinke in žuželke.

Ponavadi se zadržuje tik pod vodno površino, najraje pa je skrita med plavajočimi listi rast­lin.

V naravi lahko riba skoči iz vode tudi dva metra daleč; zelo pove­čane prsne plavuti delujejo kot krila jadralnega letala. Njenega jadranja ne moremo primerjati z letenjem golšaric, ki med letenjem gibljejo s prsnimi plavutmi. Posebnost so tudi metuljaričine trebušne plavuti; plavutnice so namreč zelo podaljšane, pri če­mer je mrenica, ki jih povezuje, zelo kratka. Tudi podrepna   sam­čeva plavut je nekaj posebnega: sprednji del je odebeljen in rabi kot oplojevalni organ. Oploditev samice je notranja. Pred oplodi­tvijo samec dvori samici tako, da jezdi na njej. Ikre in pozneje mla­dice plavajo na vodni površini in se starši ne zmenijo zanje. Mladi­ce hranimo z živi hrano: vodnimi bolhami, solinskimi rakci, sa­mooki. Metuljarica zraste do 12 cm, zato se uvršča med večje akvarijske ribe. Ker je po naravi plašna, moramo biti pri opravilih v akvariju previdni. Zaradi hitrega izključevanja ali prižiganja svetlo­be, trkanja po akvarijskem ste­klu, mahanja pred akvarijem ali divjega lova v akvariju metuljari­ca lahko pogine. Ko se preplasi ponavadi hoče zleteti iz vode, tedaj trči ob pokrov ali stene ak­varija. Pri tem si lahko razbije čelno kost, kar povzroči notranje krvavitve v glavi, poškodbe na ravnotežnem organu, v najbolj­šem primeru pa se le zlomijo plavutnice. V naravi živi v počasi tekočih rekah, bogatih z vodnim rastlinjem in živo hrano.  

metuljarica

Družina Hemirhamphidae - kljunate ščukice

Ta nenavadna družina šteje 70 vrst, mnoge živijo le v morju, nekate­re pa v sladki vodi. Za kljunate ščukice je značilna lega obeh čeljusti: zgornja je kratka (pri raznih vrstah sicer različno dolga), spodnja pa štrli daleč čez njo. Te ščukice imajo zelo majhne in kratke prsne pla­vuti, vendar kljub temu skušajo jadrati in nekatere pri tem dosežejo zavidljive dolžine skokov. Večina vrst odlaga ikre, pri nekaterih pa se mladice razvijejo v materinem telesu. Iz jajčne lupine se izmotajo ta­koj, ko se skotijo, torej so ovoviviparne.

Trichogaster trichopterus sumatranus – modri nitkar

Razlika med spoloma: samec ima podaljšano hrbtno plavut. Živi v vodah jugovzhodne Azije. V Evropo so jo uvozili leta 1896.

Je zanesljivo ena najbolj trdoživih akvarijskih rib. Ta sicer družabna riba je izredno preplašena, če jo odraslo prenesemo iz enega v drug akvarij. Brez škode prenese zelo različno kakovost vode, če niso spremembe hitre. Normal­no se počuti v vodah s pH 6 do 8, trdota vode pa je lahko od 5 do 30 °dH. Razmnožuje se podobno kot biserni nitkar. Višino vode zni­žamo na okrog 25 cm. Gradi gnezdo. Po končanem parjenju samico odstranimo iz akvarija, si­cer jo samec divje preganja. Hra­njenje mladic je podobno kot pri prej opisani vrsti.

modri nitkar

Družina Anabantidae - labirintovci

Za to družino je značilno, da ima poleg škrg še poseben organ za di­hanje - labirint ki je v lobanji. Ta družina se ne oskrbuje samo s kisi­kom iz vode, temveč tudi iz zraka. Vodna površina mora biti pri teh vrstah vedno čista; če je mastna ali prekrita, tako da ribe ne morejo pomoliti gobčka iz vode in vdihavati zraka, se zadušijo, čeprav je v vodi dovolj kisika.

Ta družina živi v krajih z zelo toplimi vodami, ki pa so ponavadi revne s kisikom. Nekatere vrste prežive sušno obdobje tako, da se zakop­ljejo v mulj in gobček molijo nad površino. Večina predstavnikov je miroljubnih, nekaj pa je izrazitih roparjev. Samci so veliko lepših barv kot samice.

Labirintovci živijo v vodah Azije in Malajskega otočja, nekaj predstavnikov pa tudi v Afriki.

Razmnožujejo se na najrazličnejše načine: nekatere prosto med rast­linami, nekatere valijo mladiče tako kot ustonoše, velika večina pa na­redi gnezdo iz mehurčkov na vodni površini. Velikost akvarija, v kate­rem nameravamo gojiti labirintovce, je odvisna od vrste. Večina se dobro počuti tudi v manjših akvarijih, ki morajo biti nizki. Ne smemo pozabiti, da so labirintovci precej plodni, saj odložijo 600 do 700 iker. Če smo za gojenje namenili premajhen akvarij, bodo mladice v utes­njenem prostoru počasi in neenakomerno doraščale. Manjšim vr­stam labirintovcev, npr. pritlikavemu nitkarju (Colisa lalia), siamski  boj­ni ribici (Betta Splendens) in makropodu (Macropodus opercularis) zadošča 40-litrski akvarij, za večje labirintovce, npr. za bisernega nit­karja (Trichogaster leeri), pa je potreben akvarij s prostornino 80 do 100 litrov. Akvarij naj bo gosto zaraščen, ker so samci zelo tempera­mentni in če samica nima dovolj skrivališč, jo samec v svoji vihravosti lahko ugonobi. Nujno je, da na površini plavajo vodne rastline, ki so gnezdu za oporo. Večina labirintovcev namreč gradi gnezdo iz svoje sline in vanjo vplete tudi dele rastlin.

Temperatura vode, v kateri nameravamo gojiti te ribe, mora biti 26 do 29°C, le makropodu ustreza tudi nižja temperatura. Trdota vode naj bo 8 do 10 °dH, kislost pa ni pomembna. Večina predstavnikov se drsti na svojevrsten način, zato bomo natančneje opisali njihov ženi­tovanjski obred. Ko se približa čas drsti, začne samec graditi gnezdo. Najprej pobira plavajoče vodne rastline, med katerimi z gobcem na­redi lepljive mehurčke. Ti so po površini prevlečeni z lepljivim mast­nim izločkom, kar preprečuje pokanje in razkrajanje, hkrati pa leplji­va snov veže gnezdo.

Ko je gnezdo končano, poskuša samec med ljubezensko predigro z živahnimi gibi zvabiti samico pod gnezdo. Ko je ta pripravljena za drst, jo samec ovije s svojim telesom, tako da se njuni spolni organi čim bolj približajo. Ikre, ki jih samica izloči, samec hkrati oplodi. Zna­čilna drža ovitih teles omogoča, da se jajčeca nekaj časa zadržujejo med spolnimi organi in so zato zanesljivo oplojena. Drst je zelo in­tenzivna in par je nekaj sekund povsem zamaknjen. Iz zamaknjeno­sti se najprej zdrami samec, ki z gobcem začne skrbno zbirati ikre in jih prenaša v gnezdo. Čas drsti je različen, odvisen pa je od količine dozorelih iker v samičinem telesu, od temperamenta in kondicije sa­mice ter od zunanjih vplivov. Lahko bi rekli, da so pari v šestem do osmem mesecu starosti že primerni za drst, siamska bojna ribica pa še prej.

Med drstjo para ne smemo motiti, ker že zaradi majhnega preplaha samica preneha odlagati ikre. Ko se par neha drstiti, moramo sami­co takoj odstraniti iz akvarija. sicer jo samec preganja do pogina. Sa­mica namreč skuša pojesti ikre, česar pa samec ne dovoli, zato jo su­rovo preganja. Vlogo skrbne »matere« torej prevzame »oče«. ki tudi naslednje dni skrbno brani svoj zarod, popravlja gnezdo in z gobcem pobira mladice, ki se oddaljijo od gnezda. Če gnezdo ni na najprimer­nejšem mestu, zgradi novega in vanj preseli svoj zarod. Med mladi­ce v gnezdu sproti dodaja slinasto peno, da imajo dovolj kisika in se lepijo na mehurčke. V tem času so za samca značilne svatovske boj­ne barve, s katerimi opozarja na nevarnost, zato se mu tedaj umika­jo tudi veliko močnejše ribe.

Prve dni po drsti mora biti temperatura vode nespremenjena, pazi­mo pa tudi, ali samec varuje svoj zarod in gnezdo. Če ju začne zane­marjati, ga odstranimo iz akvarija. Ponavadi samec preneha skrbeti za zarod po petih do šestih dneh, tedaj pa mladice že splavajo. Raz­voj iker je odvisen od vrste rib in temperature vode; višje tempera­ture (29 C) pospešujejo njihov razvoj. Ko opazimo, da so mladice splavale  jih hranimo s planktonom ali enoceličarji, ki smo jih pripra­vili pred tem. Prvih 14 dni mladice hranimo s planktonom, naslednjih 14 do 20 dni z artemijami, nato pa z drobno sesekljanimi tubifeksi in drobno hranljivo suho hrano. Namesto sesekljanih tubifeksov jim lahko dajemo tudi vakuumsko sušene trzače in ličinke komarjev.   Pri­poročljivo je, da osemnajsti ali dvajseti dan po splavanju mladic viši­no vode znižamo na 15 cm. V tem času namreč mladice začenjajo dihati tudi ob pomoči labirinta. Če je voda visoka, mladica težje pride do površine. Ker je ta družina zelo plodna, je ponavadi tudi mladic zelo veliko, njihova rast pa je zaradi prenaseljenosti neenakomerna. Močnejše mladice rastejo hitreje, slabotnejše zaostajajo, zato jih mo­ramo čimprej odbrati in večje prenesti v drug akvarij. Če bi zapisali, da se riba lahko utopi, nam marsikdo ne bi verjel. Vendar pa se to res zgodi. Če labirintovcem preprečimo dostop do zraka - to se zgodi tedaj, če je površina vode pokrita - se ribice zadušijo oziroma »uto­pijo«. Mladice labirintovcev sicer dihajo s škrgami, odrasle pa večino­ma ob pomoči labirinta. Nekatere vrste so izredno velike in niso pri­merne za akvarij, dosti je tudi zelo ljubkih in nežnih akvarijskih rib. Poznamo nekaj vrst napadalnih labirintovcev, takšna sta makropod in siamska bojna ribica. Prvi se loti večine manjših rib, druga pa ob sebi ne prenaša istega spola svoje vrste. Če so mladice siamske bojne ri­bice odraščale v istem akvariju, se prenašajo, dokler spolno ne dozo­rijo. Odrasli samci bojne ribice pa se med seboj bojujejo, dokler slab­ši ne pobegne. Če mu to ne uspe, ga čaka pogin. Pri tej ribji vrsti se kaže tudi človeška brezobzirnost, saj nekateri prirejajo stave na račun bojev med samci siamske bojne ribice. Med labirintovci so znane vrste Betta brederi in B. pugnax, ki sta us­tonoši, pa tudi Sphaerichthys osphromenoides - čokoladni gurami, ki je zelo občutljiv in odlaga ikre na dnu, jajčeca pa se izvalijo v sami­činem gobcu. Med akvaristi je zelo priljubljen bledi gurami (Helastoma temmnicki) ki se vedno znova »poljublja«. Poljubljanje je videti pristno; pri tem dejanju ribe pritiskajo svoje blazinaste ustnice druga na drugo.  

Družina Tetraodontidae - napihovalke

Predstavniki te družine živijo v slanih, polslanih (somornica) in slad­kih vodah tropskih in subtropskih območij.

Akvaristi poznajo številne morske in sladkovodne vrste, ki niso zah­tevne za gojenje v akvarijih. Večino lahko postopno privadimo na morsko vodo, redke vrste pa tudi na popolnoma sladko. Sladko­vodne hranimo s polži, z narezanimi deževniki, ličinkami komarjev, z mokarji, v skrajni sili jedo tudi suho hrano. O razmnoževanju ne vemo veliko; s sladkovodnimi napihovalkami ravnamo podobno kot z ostrižniki.

Napihovalke, predvsem večje morske vrste, se zaradi nekaterih značilnosti bistveno razlikujejo od drugih rib. Tudi manjše sladko­vodne vrste se napihujejo podobno kot njihove večje sorodnice v morju. Ker pa so manjše, to ni preveč opazno.

Če vzamemo napihovalko iz vode (večje morske vrste), začne takoj požirati zrak in se kmalu napihne kot balon. Pri nekaterih vrstah je napihovanje tako močno, da lahko celo za 4- do 5-krat povečajo svojo velikost in tako vzbudilo strah pri napadalcih. Če tako napih­njeno ribo vržemo nazaj v vodo, plava na gladini toliko časa, dokler ne iztisne zraka. Takšno poskušanje in draženje ribe ni najprimer­nejše. Zgodi se, da riba ne more iztisniti zraka in pogine.

Mnoge napihovalke se ne napihujejo samo takrat, ko so v nevarno­sti, temveč tudi brez posebnih vzrokov. Mnogokrat ob napihovanju oddajajo prav čudne glasove. Če sovražnik napade napihovalko pod vodo ali na dnu in ta nima časa, da bi zajela zrak, se napolni z vodo. Napihovalke so mesojede; poznamo 90 vrst, največja doseže veli­kost 90 cm.

Notranji organi in meso napihovalk vsebuje smrtno nevaren strup tetrodotoksin, ki se uporablja tudi v medicinske namene. Kljub temu pa ponekod te ribe jedo. Na Japonskem morajo kuharji, ki pripravljajo to ribjo vrsto, obiskovati šolo, kjer se izurijo v posebni umetnosti pripravljanja napihovalk.

Med akvaristi so najbolj razširjene manjše sladkovodne napihovalke, na primer zelena napihovalka (Tetraodon fluviatilis) iz indijskih vod in s Sundskega otočja. To ribo lahko privadimo, da živi v sladki ali slani vodi. Prehodi iz ene vrste vode v drugo morajo biti postopni. Na akvarijske razmere se napihovalka kmalu privadi, postane prepir­ljiva in nagajiva, v slast ji gre predvsem živa hrana. V veselje akvari­stov uživa tudi polže, ki so pogosto nadlega v akvariju. Razmnože­vanje je težko.

napihovalke

Družina Cichlidae - ostrižniki

Družina ostrižnikov naseljuje sladke vode Srednje in Južne Amerike, Afrike in Indije. Veliko predstavnikov te družine najdemo v afriških je­zerih, kjer je znanih več kot 350 vrst. Večina ostrižnikov, ki so zasto­pani v evropskih akvarijih, pa izhaja iz Južne Amerike. Južnoameriški ostrižniki 30 precej bolj prilagodljivi in primerni za akvarije. Tudi med ameriškimi ostrižniki najdemo takšne, ki jih težko gojimo, še težje pa razmnožujemo (diskusi). Znane so vrste, ki so miroljubne in plahe, večinoma pa napadalne, nedružabne, zato jih lahko naselimo le v večjih vrstnih akvarijih. Zelo neprijetna navada večine ostrižnikov je, da rijejo in kopljejo po dnu akvarija, pulijo rastline in kalijo vodo, če akvarij ni prirejen zanje. Od pravih ostrižev se razlikujejo tudi po tem, da imajo na vsaki strani glave eno samo nosnico, skozi katero voda vstopa v nosno votlino in se izloča iz nje. Večina ostrižnikov ima viso­ko in bočno močno sploščeno telo. Zelo redke so vrste z vretenastim in iztegnjenim telesom, skoraj vedno imajo velike glave. Posebno pri samcih nekaterih vrst se zdi glava še večja, ker se na čelnem delu na­bira maščoba. Večina vrst ima debele ustnice in raztegljiv gobček. V svoji domovini ostrižniki naseljujejo stoječe in počasi tekoče vode z mnogimi skrivališči. Številne vrste so revirske ribe, ki ostajajo vse živ­ljenje na določenem prostoru. Vseh opisanih ostrižnikov je približno 600 vrst. Zgodnjo mladost prežive v jati, pozneje, ko spolno dozori­jo, pa so samotarji. V spolni zrelosti, še bolj pa v času parjenja, sam­ci poiščejo svoje revirje. Če se kakšna riba približa mejam prostora, ki ga je zasedel samec, velja za tekmeca, ki ga je treba odgnati. Svoje nerazpoloženje in pripravljenost najbolj izraža samec, ki brani svoj re­vir na značilen način s posebnimi gibi telesa in z držo plavuti. Izziv na boj ali tudi obrambno vedenje sta podedovana in značilna za posa­mezno vrsto.

Večina ostrižnikov skrbi za naraščaj. Glede na to, kam ostrižniki odla­gajo ikre in kako varujejo svoj zarod, jih lahko razvrstimo na:

vrste, ki odlagajo ikre na prosto in vrste, ki odlagajo ikre v skrivališča, te pa delimo na takšne, ki od­lagajo ikre v votline, in na takšne, ki ikre in mladice skrivajo v gobcu. Vrste, ki odlagajo ikre na prosto, imajo povečini manjša, presojna jaj­čeca, ki se lahko prilepijo na različne predmete (kamenje, korenine, steklo idr.). Odloženih iker je izredno veliko. Samec in samica se     bi­stveno ne razlikujeta. Za to skupino ostrižnikov je značilno, da ustva­rijo prave pare že v času parjenja, pa tudi pozneje oba varujeta za­rod. Prostor, kjer samica odlaga ikre in jih samec oplodi, očistita in pripravita oba. Značilna je tudi dolga drst, ki traja več ur in poteka tako, da na očiščen predmet (rastlina, kamen, korenina) samica odla­ga jajčeca, samec pa plava tik nad njimi in jih skrbno oplojuje. Značil­no je tudi, da par s plavutmi dovaja svežo vodo, bogato s kisikom. Sa­mec odstranjuje neoplojene ikre in umazanijo. Brž ko se ikre razvije­jo in zarod popada z listov ali kamnov, jih starša v gobcu preneseta v jamice oziroma skrivališča, ki sta jih prej izkopala. Tako se razmnožu­jejo in skrbijo za svoj zarod skalarka, diskusi, rumeni, biserni in rdeči ostrižnik. Za diskuse so značilne še nekatere posebnosti, ki jih bomo opisali posebej.

Vrste, ki odlagajo ikre v skrivališča, se razlikujejo od prej opisanih predvsem po tem, da so ponavadi samci večji in bolj intenzivnih barv kot samice. V času drsti dobijo samci izrazito »svatovsko oblačilo«. Čas parjenja je kratek, pri skrbi za zarod pa prednjači samica.

Vrste, ki skrivajo ikre in mladice v gobcu, imenujemo ustonoše. Zanje je značilno, da imajo ponavadi močno obarvane ikre, so brez ali pa imajo močno zmanjšane oprijemalke na ikrah, le-teh pa je zelo malo. V času snubljenja dobijo samci izrazite svatovske barve, samice pa večinoma ne spremene barve. Parjenje poteka tako, da samica odlo­ži jajčeca v pripravljeno jamico, kjer jih samec oplodi. Pri nekaterih vr­stah vzame samica odložene ikre v gobec in vsrka tudi vodo, v kate­ri so samčeve semenčice. Tako se ikre oplodijo v samičinih ustih. Raz­voj iker v samičinem gobcu traja različno dolgo. Tedaj samica izred­no shujša, ker skoraj nič ne je. Ko so mladice dovolj razvite, jih v za­četku samica le kratek čas pušča iz gobca, da si najdejo hrano. Brž ko so v nevarnosti ali ob mraku, odpre gobec in vse mladice urno pri­plavajo vanj. Takšna samičina skrb traja približno tri do štiri tedne, razvoj jajčec v gobcu pa poteka različno, kar je odvisno od vrste us­tonoš, in sicer od 10 do 18 dni. Praviloma ostrižnike gojimo v večjih akvarijih z veliko skrivališči, kjer si posamezne vrste lahko uredijo svo­je revirje.

Znani so številni ostrižniki, ki jih lahko naselimo skupaj z drugimi akvarijskimi ribami. Vendar pa moramo biti tudi pri takih pozorni, ko bodo v času parjenja spremenili svoje vedenje in bodo začeli trgati rastline ali pa na dnu kopati jamice.

ostrižniki

Družina Poecilidae - živorodni zobati krapovci

Domovina teh rib je Južna in Srednja Amerika ter južni del ZDA. Ribe iz te družine so zelo prilagodljive, zato nekatere vrste najdemo v pol­slanih vodah in celo v morju. Večinoma so to miroljubne ribe, ki ne potrebujejo večjega življenjskega prostora, zato jih lahko gojimo tudi v manjših akvarijih. Niso občutljive za toploto; temperatura 21 do 24 °C je povsem primerna za gojenje. Mehka voda jim ne ustreza, bolj­ša je srednje trda ali trda. Samci so manjši, intenzivnih barv, zelo tem­peramentni, pri njih je predrepna plavut preobražena v spolni organ. Ko je samica oplojena, lahko odloži nekaj legel mladičev. Temna lisa v območju samičinega trebuha je dokaz, da je oplojena Vendar pa to ni vedno pravilo: lahko se namreč zgodi, da se lisa pojavi tudi pri sa­micah, ki so bile ločene od samcev. Nekaj dni pred izleganjem opazi­mo skozi povrhnjico (posebno pri vrstah, ki niso močno pigmentira­ne) drobne temne pikice - to so očesa mladic. Takrat samico prese­limo v poseben akvarij, ki je zelo zaraščen, da se izlegle mladice lah­ko takoj skrijejo, sicer bi jih samica pojedla. Mladice živorodk splava­jo že prvi dan po izleganju in si takoj poiščejo hrano. Prve dni jih hra­nimo z arternijami, naslednje dni pa z živimi vodnimi bolhami ali drobno narezanimi tubifeksi; če nimamo žive hrane, dajemo mladi­cam suho ribjo hrano. Mladic živorodk ni treba hraniti s planktonom. Živorodke so zelo spremenljive, kar je posebno zanimivo za akvariste, ki se ukvarjajo s križanjem rib. Različico rib, ki jo želimo obdržati, mo­ramo ločiti od drugih rib iste vrste, da ne bi nastala nezaželena kri­žanja. Paziti je treba, da rib ne križamo v sorodstvu.

Oplojevalni organ samcev, ki ga imenujemo gonopodij, tvorijo prve plavutnice podrepne plavuti. Zgrajen je zelo zapleteno, saj ima poleg odebelitve še bodičaste in kaveljčaste izrastke. Plavutnice gonopodi­ja so mnogo daljše od drugih plavutnic podrepne plavuti. Po gono­podijih lahko spoznamo samce vseh vrst živorodnih zobatih krapov­cev. Že ko mladice odraščajo in še preden se samci obarvajo, lahko po daljšajočih se plavutnicah podrepne plavuti ločimo prihodnjega samca od samice. Seveda spolni znaki niso vedno merilo, daje samec z gonopodijem tudi sposoben oploditi samico.

Družina živorodnih krapovcev je zelo obsežna, saj je znanih 45 rodov s številnimi podvrstami. Poznamo tudi vrsto križancev, ki so pri akva­ristih priljubljeni in nekaj posebnega.

Družina Cyprinodontidae - drsteči se zobati krapovci

Drsteči se zobati krapovci so drobne pisane ribe, ki so razširjene po vseh celinah, razen v Avstraliji. Povečini živijo v tropskem in sub­tropskem pasu, izjemoma jih najdemo tudi v zmernem, če to do­puščajo temperature. Dolgo časa so drsteče se zobate krapovce ali, kot jih akvaristi radi imenujejo, »kili ribe« obravnavali mačehovsko. Razširjeno je bilo namreč mnenje, da so te ribe zelo občutljive in imajo kratko življenjsko dobo, kar pa so ugotovitve zadnjih dvajse­tih let temeljito ovrgle. Te ribe res niso primerne za skupni akvarij, vendar so izredno lepo obarvane in zelo zanimivo je njihovo raz­množevanje; pri nekaterih rodovih in vrstah celo enkratno v ribjem svetu.

Najbolje je, da posamezne vrste gojimo v posebnih manjših akvari­jih (10 do 20 litrov) ali pa v nekoliko večjih akvarijih nekaj sorodnih vrst skupaj. Če se bomo odločili za te ribe, upoštevajmo, da je živa hrana (različne ličinke komarjev in mušic, tubifeksi, enhitreje in vodne bolhe) prvi pogoj za uspeh, kajti če bi jih hranili samo s suho hrano, se ne bi razvijale. Večina potrebuje mehko in nekoliko kislo vodo, mnoge vrste pa živijo in se tudi uspešno razmnožuielo v srednje trdi vodi. Tudi glede temperature niso' preveč zahtevne in skoraj vse vrste se dobro počutijo pri temperaturah od 20 do 24°C; previsoke temperature skrajšujejo njihovo življenjsko dobo. Glede na način, kako se razmnožujejo, jih lahko razdelimo v dve skupini. Ribe prve skupine odlagajo svoje ikre na vodne rastline, ki se glede na vrsto rib razvijejo venem do treh tednih. Za drst jim lahko na­mestimo prekuhano vlaknato šoto ali majhen šop na eni strani zve­zanih sintetičnih vlaken. Šop lahko tudi plava, če ga pričvrstimo na košček plute. Ikre lahko s prsti pobiramo iz sintetičnih vlaken, saj so že po enem dnevu zelo trde, damo jih v poseben kozarec ali akva­rij, kjer jih vzredimo. Večina enodnevnih ribic je že tolikšnih, da jih lahko že prvi dan hranimo s solinskimi rakci (Artemia salina). Le predstavniki rodu Aplocheilichthys nekaj dni potrebujejo drobnejšo planktonsko hrano.

Ribe iz druge skupine, označujemo jih tudi sezonske ribe, odlagajo svoje ikre v mehko blato (v akvariju jim v ta namen damo prekuha­no zdrobljeno šoto). Poznamo dva načina odlaganja iker na dno. V prvem primeru plava par tik ob dnu; samica izleže ikro, ki jo samec takoj oplodi in z udarcem repne plavuti spravi v mehko dno (šoto). Tako se drstilo vsi predstavniki rodu talnikov (Nothobranchius) in nekateri iz rodu Aphyosemion ter nekateri predstavniki rodu Rolof­fia. V drugem primeru se par popolnoma zarije v mehko dno (šoto),tako da ga ne vidimo več, in tam odloži ikre. Čez nekaj sekund se partnerja spet pojavita na površini, ikre pa varno počivajo globo­ko v dnu. Tako se drstijo vsi predstavniki rodu pahljačarjev (Cynolebias), mnogi drsteči se zobati krapovci iz Južne Amerike in ves rod Pterolebias.  Za drugo skupino je tak način odlaganja iker v mehko dno življenjsko pomemben, saj so vse te ribe prebivalke stoječih vod Afrike in Južne Amerike, ki v sušni dobi popolnoma  presahne­jo. Ribe v njih poginejo, globoko v rahlo vlažnem blatu pa čakajo ikre na naslednjo deževno dobo, ko se za nekaj mesecev korita glo­beli in kotanj spet napolnijo z vodo. Tedaj se iz iker že po nekaj urah izležejo drobne mladice. Te sezonske ribe izredno hitro rastejo in potrebujejo veliko hrane, saj že po šestih do osmih tednih doseže­jo spolno zrelost in poskrbijo, da ne izumre njihova vrsta. V naravi dočakajo starost šestih do osmih mesecev, v akvariju pa le redko več kot eno leto. V akvarijskih razmerah vzamemo šoto z ikrami iz akvarija, jo v gosti mrežici stisnemo (ožmemo), da se voda izcedi (brez skrbi lahko stiskamo, saj so ikre zelo trde in odporne), jo nato rahlo vlažno (ne mokro) shranimo v primerni posodi s pokrovom ali v polietilenski vrečki. Od časa do časa šoto kontroliramo in rahlo os­vežimo, če je potrebno. Naša umetna sušna doba naj traja tri do šest mesecev. Za ribe, ki se pri drsti zarijejo v dno, mora biti plast šote globoka vsaj 6 do 8 cm, pri vrstah, ki sicer odlagajo ikre v dno, vendar se vanj ne zarijejo, pa 2 do 3 cm. Po umetni sušni dobi damo šoto z ikrami v manjši drstni akvarij in jo polijemo z ogreto mehko vodo. Prve dni naj bo višina samo 1 do 5 cm, pozneje jo lah­ko povečujemo. Večina drstečih se zobatih krapovcev odlaga ikre stalno z manjšimi presledki, torej se samice ne zdrstijo naenkrat. Sezonski zobati krapovci pa se drstijo od spolne zrelosti do narav­nega pogina, ko se izsušijo vode. Kako prilagodljive so te ribe, do­kazuje dejstvo, da se nekatere predstavnice iste vrste, vendar v raz­ličnem naravnem okolju, drstijo ali v dno ali pa na vodne rastline. To je odvisno od tega, ali je voda stalna ali samo v deževni dobi.

Pri nas je najbolj znana in verjetno tudi edino razširjena vrsta nige­rijski prelestnik (Aphyosemion gardneri).

drsteči se zobati krapovci

Družina Cobitidae - činklje

ČinkIje so značilne predstavnice rib Starega sveta; razširjene so vse od Španije prek Azije do Tihega oceana, proti jugu pa živijo v rekah vse do Afrike prek Maroka in Etiopije. ČinkIje so vretenasto kačaste oblike. Okrog ust imajo šest do dvanajst brčic, nekateri rodovi pa imajo pred očesom in pod njim en, neredko razvejen trn. Tega lahko premikajo in ga postavijo pokonci, kar uporabijo za obrambo. Če na primer vzamemo rilčasto činkIjo (Botia macracantha) iz mrežice, se lahko močno zbodemo ob trn. Kadar ribe prenašamo v plastičnih vrečkah, jih lahko prebodejo. Ponavadi imajo činkIje majhne luske: riba je spolzka, tako da lusk pravzaprav ne opazimo. Značilno je tudi, da nekatere vrste činkelj dihajo s črevesom, zato lahko živijo v vodah z izredno malo kisika, v kakršnih bi poginile skoraj vse druge vrste. S črevesom dihajo tako, da črevesna stena sprejema potreben kisik iz zraka, ki ga činklja zajame na površju. Preostale pline te ribje vrste iz­puščajo skozi zadnjično odprtino. Nekatere činkIje so občutljive za zračni tlak in se vznemirijo, če se ta spremeni (znanilke vremena). 

činklje

Rod Brachydanio - cebrice

V tem rodu je nekaj predstavnikov, ki jih krasi podolgovato aerodina­mično telo, okrašeno z vidnimi črtami ali pikami različnih barv. Te ribe so doma v sladkih vodah Burme, Tajske, Sumatre in Indije. So večino­ma manjše - idealne za akvarije.

Najznačilnejši predstavniki tega rodu so cebrica (Brachydanio rerio), leopard cebrica (Brachydanio frankei), biserna cebrica (Brachydanio albolineatus) in pikčasta cebrica (Brachydanio nigrofasciatus). Cebri­ca ima štiri značilne vodoravne črte na bokih; leopard cebrica nima črt, temveč je posejana z drobnimi temnimi pikicami na zlato rume­ni podlagi. Biserna cebrica ima na repu zlato črto, osnovna barva je zeleno sivo rumena (barvo spreminja odvisno od razpoloženja); pik­časta cebrica pa je nekoliko podobna leopard cebrici.

Za te ribe je značilno, da so izredno hitre in temperamentne, vendar miroljubne plavalke, ki se raje zadržujejo v jatah, kot pa da bi samo­tarile. Ponavadi se zadržujejo bližje vodni površini. V Evropo so jih prinesli v letih od 1905 do 1920. Le za leopard cebrico ne vemo, od kod prihaja in ali ni vzgojena oblika. Samice so izrazito močnejše ozi­roma debelejše in večje od samcev, ki pa so bolj intenzivnih barv. Ribe iz rodu cebric so primerne za akvarista začetnika. Razmnoževanje je preprosto. Za drst zadostujejo manjši akvariji, ki naj bodo obrnjeni proti svetlobi, ker jutranje vzhajajoče sonce par spodbuja k drsti. Za drst mora biti voda sveža, odveč pa ni, če doda­mo nekaj kuhinjske soli. Drstni akvarij naj bo gosto zaraščen z rastli­nami, na dnu pa grob pesek (v velikosti koruznih zrn), med katerega bodo padle ikre. Starši so namreč izredno požrešni in če akvarij ni pri­merno urejen, se lahko zgodi, da požro vse svoje ikre. Po drsti mo­ramo par takoj vzeti iz akvarija. Ker močna svetloba zavira razvoj iker, akvarij seveda zatemnimo. Samice odložijo od 200 do 300 jajčec, od­visno od njihove starosti. Inkubacija iker traja 36 ur (pri temperaturi 22 do 23°C), pri temperaturi 24 do 25 °c pa samo 24 ur.

Pisanemu rodu Brachydanio je zelo podoben rod Danio - cebre, od katerega poznamo v akvaristiki le dva predstavnika. Najbolj znana je cebra (Danio aequipinnatus) z otoka Šri Lanka. To je največja akvarij­ska riba, ki morda zaradi velikosti (10 do 12 cm) v akvarijih ni tako po­gosta. Razmnožuje se podobno kot rod Brachydanio.

cebrice

Družina Cyprinidae - krapovci

V svojem redu so krapovci velika skupina; mednje spada večina naših domačih rib pa tudi povsod po svetu znane vrste. Ta obsežna druži­na izvira iz južne Azije, od koder so se njeni predstavniki razširili v Afriko, Evropo in Severno Ameriko. Njeni prvotni predstavniki so bile tropske vrste. Iz tropskih krajev, kjer še vedno živi večina krapovcev, so se počasi selili v subtropske in zmerne pasove, nikoli pa niso zaži­veli v hladnih območjih. Njihova značilnost so goltni zobje - večje ali manjše izrastline, ki štrlijo v požiralnik; v čeljustih praviloma nimajo pravih zob.

Krapovci so večinoma mirne ribe, ki se rade družijo v jatah. So ideal­ne akvarijske ribe za začetnike. Večina krapovcev so hitri plavalci, zato jim moramo urediti večji akvarij, ki ne sme biti preveč zaraščen, da lahko plavaio. Ker so hitri plavalci, porabijo več kisika, zato moramo akvarij dobro prezračevati. Vsak mesec tretjino akvarijske vode za­menjamo s svežo.

Razmnoževanje krapovcev je precej preprosto - zelo malo je zahtev­nejših predstavnikov. Večina se zadovolji z vodo srednje trdote in s temperaturo 24 do 26°C, vendar mora biti akvarij na svetlem pro­storu. Krapovci odlagajo ikre v zgodnjih jutranjih urah; drst je zelo burna. Starši so pravi kanibali in če akvarija nismo primerno opremi­li, že med drstjo pojedo večino svojega potomstva. Zato damo na dno akvarija mrežo ali grob okrogel pesek, v katerega zataknemo šo­pe vodnih rastlin.

Med drstjo potrebujejo mir; samca damo v akvarij podnevi, samico pa šele zvečer, preden ugasnemo luč nad akvarijem. Samec je bolj aktiven in vodi svatbeni obred; ker se je še pred samico privadil pro­storu, jo takoj zjutraj začne vabiti k drsti. Taka drst bo uspešna. Veli­ko krat je treba samici dati dva samca, vendar je to odvisno od speci­fičnih razmer in vrste. Ker večina krapovcev žre ikre, moramo med drstjo par previdno opazovati. Iz akvarija ga vzamemo, ko vidimo, da se ne preganja več med rastlinjem in se je samec ločil od samice ter oba močno dihata in se ne zanimata več drug za drugega. Ikre opa­zimo na dnu akvarija in med rastlinami - so rumeno rjavkaste presojne barve.

Neoplojene ikre kmalu postanejo bele; vendar pa zaradi tega ni tre­ba obupati, kajti neoplojene ikre opazimo prej kot oplojene. Teh je ponavadi še vedno toliko, da bomo imeli dovolj mladic, ki se bodo iz­legle po dveh do treh dneh. Ker pa imajo mladice še dovolj hrane v hranilnem mešičku, nadaljnja dva do tri dni ostanejo negibne, pritr­jene na steklo akvarija ali rastline, šele nato splavajo. Mladice hrani­mo podobno kot karacinide, le da je ta družina še manj občutljiva za hrano in ni izbirčna.

krapovci

Progasta drobnoustka - Nannostomus beckfordi

Samec je vitkejši kot samica in ima plavuti z belimi konicami. Ta riba je primerna za vsak skupni akvarij, v katerem ni roparskih rib. Zahteva čisto vodo, občasno filtrirano prek šote, in temno dno. Nočna barva ribe je po­vsem drugačna kot dnevna. Razmnoževanje te vrste ni eno­stavno. Par požre ikre, zato mo­ramo te zavarovati z »mrežo iz steklenih cevi«, javanskim     ma­hom ali sintetičnimi vlakni. Voda mora biti izredno mehka (okrog 2 do 3 °dH ) in s pH vrednostjo 6. Par seveda ne skrbi za svoj zarod in se preprosto drsti med rastli­njem. Samička ni ravno plodna - iz leže le nekaj jajčec. Če iker ni­smo primerno zavarovali, moramo par vzeti iz akvarija brž ko je prenehal »drstitveni interval«. Po nekaj dnevih lahko par ponovno »nastavimo« v nanovo priprav­ljen akvarij za razmnoževanje. Po približno treh dneh se izležejo drobne mladice, ki jih hranimo s planktonom (enoceličarji), nato pa z navpliji solinskih rakcev.

progasta drobnoustka

Družina Gobiidae - glavoči

Večina predstavnikov te družine naseljuje slane vode in somornice. Za glavoče ali kapiče je značilno, da imajo spredaj na trebušni strani lijakast prisesek, ki ga sestavljata s trebušno membrano delno ali po­polnoma zaraščeni trebušni plavuti. Vsi imajo po dve hrbtni plavuti. V akvarijih se pogosto prisesajo na steklo ali cevi; so izrazito talne ribe.

Glavočem ne smemo dodajati mehke vode ali jih navajati nanjo. So miroljubne, lahko se družijo z drugimi vrstami akvarijskih rib.

V akvarijih najpogosteje srečamo zlatega kapiča (Brachygobius xan­thozona) ki je zanimiva in opazna majhna riba, saj ima na črnem te­lesu nekaj zlato rumenih obročev.

V vodo dodamo nekaj soli (1 jedilno žlico na 10 I vode), poskrbimo tudi za dovolj skrivališč. Če jih hranimo z mešano živo hrano, se raz­množevanje lahko posreči. Samica odloži 100 do 150 iker pri tempe­raturi 26 do 28 °C. Mladice prve tedne prosto plavajo kot druge vr­ste rib, šele pozneje postanejo prave talne ribe. V to družino sodi tudi sprehajalka. 

Biserni nitkar - Trichogaster leeri

Razlika med spoloma: samec ima podaljšano hrbtno in predrepno plavut.

Domovina bisernega nitkarja je Malajski polotok, vzhodna Indija, otoka Borneo in Sumatra, kjer ži­vi v jezerih, potokih in na poplav­ljenih riževih poljih. V Evropo so ga pripeljali leta 1933 in je priljub­ljena akvarijska riba. Je precej ve­lika, zato potrebuje večji akvarij. Telo je visoko, od strani močno stisnjeno, trebušne plavuti so ni­taste, hrbtna plavut je sorazmer­no majhna. Repna plavut je iz dveh krp. Hrbet je rumeno rjave barve. Telo je posuto s svetlikajo­čimi se pegami, ki so videti kot mozaik. Brez peg so samo glava, trebuh in prsne plavuti. Razlika med spoloma je dobro vidna: sa­mec ima oranžno rdeče grlo in prsi, ki so še izrazitejše barve v času drsti, poleg tega ima daljšo hrbtno in podrepno plavut. Mladi nitkarji še niso tako lepo obarvani kot njihovi starši. So rumeno rja­ve barve, ki je posuta z mozaični­mi pegami, po sredini telesa pa poteka temna podolgovata črta, ki s starostjo izginja.

Vode, kjer živijo nitkarji so zelo tople, zato biserni nitkar potre­buje temperaturo 25 do 26°C, za razmnoževanje pa še za 2 do 3 °C višje. Za kakovost vode ni občut­ljiv, trdota in kislost nimata po­membne vloge. Tudi glede hra­njenja niso zahtevne ribe; jedo ži­vo hrano (vodne bolhe, samo­oke, tubifekse, enhitreje, ličinke komarjev) pa tudi suho.

Biserni nitkar je precej dolg, meri več kot 10 cm, zato moramo za­gotoviti večji akvarij, vsaj 50-litr­ski. Ribe se dobro počutijo, če je podlaga temna in akvarij dobro zaraščen z bolj skromno svetlo­bo in plavajočimi rastlinami, nekaj grčavih korenin pa izpopolni ak­varij. Priporočljivo je kupiti mlade ribe, ker so starejše zelo plašne in se težko privadijo novemu oko­lju. Mlade ribe, ki so navajene na družbo drugih rib, so mnogo manj plašljive in se ne skrijejo ta­koj med rastline, ko jim denimo ponudimo hrano. Biserni nitkar je miroljubna riba, razen v času dr­sti, ko postane samec napadalen. Lahko jih naselimo v akvariju z drugimi ribami, le tiste iz skupine mrenic naj ne bodo skupaj z nji­mi, ker te neprenehoma vlečejo nitkarje za njihove niti, zato po­stanejo nemirni in boječi.

Biserni nitkarji zgradijo tudi v skupnem akvariju sorazmerno veliko gnezdo, vendar v njem ne moremo vzrediti mladih rib, ker bi bile žrtve večjih in odraslih rib. Za razmnoževanje potrebujemo večji akvarij (50 litrov), ki je lahko normalno urejen. Lahko jih goji­mo v čistem akvariju (brez podla­ge), vendar mora biti v njem do­volj grmov rastlinja, ki jih obloži­mo s kamenjem, in precej plava­jočih rastlin. Samec je v času drsti precej napadalen, zato je treba izbrati samice, ki so primerne za drst. Tudi vsak samec ne ustreza za razmnoževanje, saj je treba uporabiti samo odrasle. Primerna temperatura za razmnoževanje je 28 do 30 C. Za graditev gnez­da uporablja samec tudi odmrle dele rastlin, ki jih skupaj z zračni­mi mehurčki spušča na površino. Ko s tal jemlje odmrle rastlinske dele, dvigne tudi pesek, ki pa iz gnezda spet pade na dno. Ko je gnezdo pripravlieno, začne sa­mec osvajati samico in plava ob njej tako, da jo s telesom objame in obrne na hrbet. V začetku je »parjenje« navidezno, potem  zač­ne samica izpuščati ikre, ki jih sa­mec oplodi. Iker je lahko zelo ve­liko, tudi do tisoč. Za toliko rib pa je potreben velik akvarij in dosti hrane. Toliko iker samica ne izpu­sti naenkrat temveč v več zapo­rednih »parjenjih« Potem jo je treba odstraniti, ker je povsem izčrpana, čeprav bi jo samec še preganjal. Samec poišče ikre, ki so na tleh in jih odnese v gnezdo. Sploh je zelo skrben, saj potem ko se po 24 urah izležejo ličinke, varuje tudi te. Vendar mlade ribi­ce kmalu začnejo zapuščati gnez­do in takrat jih tudi samec ne more več krotiti. Zato ga odstra­nimo, mlade ribe pa začnemo hraniti s planktonom. Že prej si je treba pripraviti dobro gojišče planktona, sicer bodo mladice poginile od lakote. Pogosto prav zato dobimo iz enega velikega le­gla le malo mladic. Lahko tudi opazujemo, kako različno rastejo mlade ribe. Če jim redno menja­mo vodo, rastejo hitreje; to je pomembno tudi zato, ker na dnu vedno ostajajo večje količine hra­ne, kar slabo vpliva na rast v ak­variju z mladicami ne sme manj­kati dober razpršilnik. Mladice ne morejo pojesti večje hrane, zato jih je treba dalj časa hraniti s planktonom. Ko pa lahko jedo vodne bolhe in samooke, začne­jo tudi hitreje rasti. Spolno dozo­rijo šele takrat, ko zrastejo do normalne velikosti.

Poleg pritlikavega nitkarja in siamske bojne ribice je biserni nitkar eden izmed najlepših labi­rintovcev. Primeren je za vsakega akvarista, če mu le zagotovi po­treben prostor in ustrezno tem­peraturo. 

biserni nitkar

Zelena napihovalka - Tetraodon fluviatilis

Ta vrsta napihovalke se precej dobro navadi tudi na sladko vodo, vendar se bolje počuti v somornici. Akvarij naj ima tak­šno dekoracijo, da je veliko skri­vališč (kamenje, korenine), po­sebno če imamo več primerkov iste vrste.

Razmnoževanje uspe le v somornici. Napadalne so tudi do drugih ribjih vrst.

V akvariju so dobrodošle pred­vsem takrat, če se v njem polži pretirano razmnožujejo. Lahko naselimo tudiposamezen  pri­merek.  

zelena napihovalka

Riba strelec - Toxotes jaculatrix

Razlika med spoloma ni opazna. Riba strelec živi v slanih in polsla­nih vodah jugovzhodne Azije. Ima visoko, v bokih sploščeno telo. Ime je dobila zaradi lastno­sti, ker lahko strelja (pljuva) žu­želke na vodni površini. Osnovna barva te ribe je srebrnkasta ali olivno rumena, ob straneh ima štiri do šest navpičnih temnih črt. Oči so zelo velike. Odrasla meri v dolžino do 20 cm, to veli­kost doseže v naravi. Razen oblike je zanimiva tudi zato, ker se prehranjuje na pose­ben način.

V naravi in tudi v akvariju ta riba dobesedno obstreljuje žuželke nad vodo. Obstreljena žuželka se zmoči ali pa jo vodne kapljice spodnesejo z rastline, pade v vodo in postane plen te ribe. Te spretnosti se mora riba naučiti; do šestega meseca starosti še ne pozna teh mojstrovin.

Da je curek vode zgoščen ali da lahko strelja v rafalih, ima ta rib­ja vrsta na poseben način izobli­kovan gobec in ustno votlino. Ko riba strelec opazi plen, najprej previdno zaplava pod površino vode, se ustavi, nato pa umakne nazaj. Ko izbere pravi kot, pod katerim bo žrtev obstreljevala, izstreli rafal kapljic ali curek vode, kar je odvisno od razdalje ali velikosti plena. Cilj zadene precej zanesljivo do razdalje 60 cm, lahko pa brizga tudi do 3 m. Žal pa to ribo prizadene dolgo bivanje v ujet­ništvu. Ker njegovi streli letijo v prazno (če mu ne ponudimo žu­želk nad vodo), se počasi naveli­ča obstreljevati in končno poza­bi na to veščino. Pomagamo si lahko tako, da muham odstrani­mo krila in jih namestimo na list nad vodno površino. Lahko jih hranimo tudi z drugo živo hra­no, kot so tubifeksi ali večje vod­ne bolhe, zadovoljni pa so tudi s suho hrano. Za gojenje je prime­ren večji akvarij s prostornino 150 do 250 litrov. O razmnoževa­nju vemo zelo malo in kolikor je znano, je še niso razmnožili v ujetništvu. 

riba strelec

Mala mavričarka - Nematocentris maccullochi

Razlika med spoloma: samec je bolj obarvan kot samica.

Mala mavričarka je doma v Av­straliji, kjer živi na majhnem ob­močju v severnem Queenslandu pri Cairnsu. Tudi tej vrsti so spremenili ime od Melanotaenia v Nematocentris, in sicer okoli leta 1970. Je mirna in nezahtev­na riba, ki v naših akvarijih   zra­ste do 7 cm; uvozili so jo leta 1934.

Dolgo telo je precej visoko, od strani pa močno stisnjena. Os­novna barva je sivo srebrna in ima modrikast sijaj, hrbtna stran je rjavkasta, trebušna pa svetlo rumeno zelena. Na stra­neh je sedem rdeče rjavih po­dolžnih črt, ki so bolj ali manj izrazite, odvisno od razpolože­nja. Kadar se dobro počuti in v času drsti se celo telo sveti rdečkasto, posebno grlo in tre­buh. Plavuti so rjave do rdeče rjave. Samec je nekoliko večji in višji, pri samici manjka rdeča barva, pa tudi njene plavuti so precej svetlejše.

Mala mavričarka je nezahtevna riba, vendar priporočamo, da živi v jati, ker se šele tako uve­ljavita njena lepota in živahnost. Posamezne ribe so plašne in mirne ter v akvariju ne izstopa­jo, ustreza jim prostoren akva­rij, ki je zmerno poraščen z rastlinami, Čista in s kisikom bo­gata voda naj ne bo premehka (več kot 10 °dH), dodatek soli izboljša njihovo počutje; pH vrednost naj ne bo pod 7. Hra­nimo jih z živo hrano, kot so vodne bolhe, tubifeksi, enhitre­je ali ličinke komarjev, pa tudi dobre suhe hrane se ne branijo. Mala mavričarka je primerna za skupni akvarij.

Pri gojenju dosežemo dobre rezultate s celo jato, npr. dvema samcema in petimi samica­mi, ki se drstijo vsak dan. Kot odlagališče iker je primeren grm iz drobnolistnih rastlin (Myriophyllum, javanski mah itn.) ali umetnih rastlin. Grm lahko vsakih pet dni vzamemo iz akvarija in ga prenesemo v drstni akvarij. Ikre imajo drobne nitke, s katerimi se pritrdijo na rastline.Pri temperaturi 25°C se v sedmih do devetih dneh izležejo mladice, ki najprej visijo na steklu in rastlinah. Na čas iz­leganja menda vpliva tudi koli­čina mineralov v vodi. Drobne mladice se največ zadržujejo na površini in jih je zato težko hra­niti, ker tam ne plava plankton.Pri tem pomaga razpršilnik, ki omogoči, da plankton pride tudi na površino. Že po nekaj dneh jih lahko začnemo hraniti z navplji solinskih rakcev in z mikro suho hrano. Če odrasle pare dobro hranimo, ne bodo pojedli mladic in jih lahko pusti­mo v istem akvariju. Pri tem pa vseeno obstaja nevarnost, da bi večje mladice pojedle manjše.

mala mavričarka

Mala kljunasta ščukica - Dermogenys pusillus

Razlika med spoloma: samec je manjši od samice.

Mala kljunata ščukica živi na ob­močju Tajske, Singapurja, Malaj­skega polotoka, in sicer v sladkih vodah in somornici. Je izrazita površinska riba, ki živi v akvariju z mirnejšimi ribami in veliko plava­jočih rastlin. Poleg že opisane siamske bojne ribice je ta znana kot tako imenovana »turnirska« ribica. Samci kljunate ščukice so namreč zelo napadalni in se ne prenašajo med seboj. Če spusti­mo v akvarij dva samca, se takoj zgrabita s čeljustmi. Boji samcev niso tako okrutni kot pri siamski bojni ribici, ker eden od samcev kmalu popusti.

Je pogosta riba v naših akvari­jih. Samca spoznamo po oplo­jevalnem organu; to so spre­menjene plavutnice predrepne plavuti. Osnovna barva ribe je rumeno rjava, le plavuti so lah­ko rumenkaste ali oranžne. Do­stikrat samica skoti mrtve mla­dice, vzrok za to bi lahko bila nepravilna prehrana. Samo suha hrana namreč ne zadostu­je za breje samice, saj morajo tedaj dobiti raznoliko živo hra­no, ki naj se dalj časa zadržuje na površini vode. Ustrezna hrana so žive vodne bolhe ali ulov­Ijene žuželke, ki jih damo na vodno površino. Ta riba ima na koncu spodnje čeljusti lesketa­joče se pege, včasih pa tudi na čelu. Spodnja čeljust je podob­na drobni plavajoči vejici; vse to privablja žuželke, ki jih ščukice spretno lovijo. Primerna je tudi liofilizirana hrana.

Da odrasle ščukice ali druge ribe v skupnem akvariju ne bi pojed­le mladic, damo na površino vode veliko plavajočih rastlin. Mladice prenesemo v poseben akvarij, kjer jih hranimo z artemi­jami, živimi vodnimi bolhami, pozneje pa tudi s suho hrano. Od odrasle samice dobimo vsa­kokrat največ 12 do 20 mladic, ki so velike 10 mm in so še brez podaljša ne čeljusti, ki se izobliku­je pozneje.  

mala klunasta ščukica

Sprehajalka - Periophthalmus barbarus

Razlika med spoloma ni opazna. Ko prvič vidimo sprehajalko, smo presenečeni nad njenimi poseb­nostmi. Sprehajalke imajo velike, v nekakšne okončine spreme­njene prsne plavuti. Oči so na glavi zelo visoko in zdi se, kot bi bile na pecljih.

Žive v mangrovskih močvirjih; mangrove imenujemo posebno združbo dreves in grmov, ki ra­stejo tako, da so rastline    zasidra­ne (zakoreninjene) v vodi, stebla so nadnjo. Ta ribja vrsta živi v so­mornici. Sposobnost sprehajanja so si pridobile v razvoju, ker živi­jo na območjih, kjer se ob oseki obala osuši. Tako sprehajalke os­tanejo na suhem, kjer so izpo­stavljene vročim sončnim žar­kom. Če se jim takrat približamo, zelo hitro zbeže in jih ne dohiti­mo. Če je v ozračju dovolj vlage, lahko sprehajalke izredno dolgo živijo na suhem. Ker je v mangrovskih močvirjih v ozračju vedno dovolj vlage, se jim ne iz­suše niti škrge niti koža. Kadar ostanejo na suhem, si ob oseki poiščejo preostale mlake, kjer se od časa do časa zmočijo. Na           ob­močjih, kjer živijo, niso redke in jih najdemo več skupaj. Čeprav žive blizu druga drugi, se med seboj ne prenašajo in varujejo prostor, ki so si ga izbrale. Neka­tere vrste ob nevarnosti ne zbe­že v vodo, temveč na kopno. Zaradi svojih navad in anatomskih posebnosti so sprehajalke pre­hodne oblike med vodnimi pre­bivalci in kopenskimi štirinožci.

V akvarijih gojenje sprehajalk ni tako preprosto; potrebujejo so­mornico (2 do 3 žlice morske soli na 12 litrov vode).

Akvarij uredimo tako, da imajo živali na voljo kopno in vodo, Za­gotoviti moramo tudi veliko ko­renin, od katerih naj nekatere gledajo iz vode, sicer se sprehajalke »lepijo« le na steklo. Dno ak­varija naj bo mehko in urejeno z drobnim peskom (mivko), slad­kovodnih rastlin ne moremo za­saditi, ker bi propad le zaradi sla­ne vode. Hranimo jih s tubifeksi, deževniki, po daljšem času pa se privadijo tudi školjčnemu mesu. Za to vrsto je najbolje pripraviti poseben akvarij, ker je njihov na­čin življenja nekaj posebnega in jih ne kaže družiti z drugimi riba­mi. 

sprehajalka

Pritlikavi nitkar - Colisa lalia

Razlika med spoloma: samec je izrazito bolj obarvan kot samica. Domovina pritlikavega nitkarja je Indija, predvsem pokrajini Ben­galija in Asam. Živi v zelo zaraš­čenih potokih in jezerih ter po­plavljenih območjih. Pritlikavi nitkar je zelo lepa in priljubljena akvarijska riba, ki so jo leta 1903 pripeljali v Evropo v hambruško pristanišče in od takrat je posta­la zanimiva za mnoge akvariste. V dolžino meri 5 do 6 cm. Sam­čevo telo krasijo podolžne rdeče in modro zeleno svetlikajoče se proge. Glava in sprednji del tele­sa sta svetlikajoče se modro ze­lena. Repna plavut in zadnji del podrepne plavuti sta rdeča, podaljšane, nitkam podobne prsne plavuti so oranžno rumene. Sa­mica je siva in ima rahlo nazna­čen vzorec. Zaradi drugačnega obarvanja so samico šteli za dru­go vrsto; Cuvier in Valenciennes sta jo leta 1831 poimenovala Co­lisa unicolor.

Za vodo te ribe niso zahtevne, lahko je trda ali mehka, tudi pri hrani niso izbirčne; primerni sta živa in suha hrana. Pritlikavega nitkarja gojimo tudi v skupin­skem akvariju, vendar naj bo vsaj v nekaterih delih dobro zara­ščen, sicer so ribe precej boječe. Tak akvarij je podoben njihove­mu naravnemu biotopu.

Mnogi akvaristi trdijo, da labirin­tovci ne potrebujejo zračenja v akvariju, ker imajo tako imeno­vani labirint. Vendar moramo v akvariju namestiti vsaj filter. Prit­likave nitkarje lahko razmnožuje­mo v manjših akvarijih, npr. z di­menzijami 30 x 20 x 20 cm. Vse­kakor pa naj akvarij omogoča skrivanje, ker samec pri graditvi gnezda in pozneje med drstjo zelo preganja samico. Pri tem­peraturi 26 do 27°C se ribe rade drstijo. Gnezdo začnejo graditi iz ustnega izločka in zračnih me­hurčkov ter odmrlih rastlinskih delov. Za oporo gnezda uporabi­jo plavajoče liste ali manjše pla­vajoče rastline. Gnezdo gradi zgolj samec, ki je pri delu zelo skrben in v gnezdo nepreneho­ma spušča nove mehurčke, do­kler gnezdo ni dovolj veliko in vi­soko. Če se hoče samica v tem času zavarovati pred samčevo napadalnost jo, se mora dobro skriti.

Ko je gnezdo pripravljeno, sa­mec preganja samico do gnezda z močnimi sunki. Odlaganje iker sledi po nekaj navideznih   pari­tvah pod gnezdom. Pri tem sa­mec samico objame in jo obrne tako, da je njena trebušna stran obrnjena proti površini. Samec takoj oplodi ikre, ki same splava­jo na površino, ker vsebujejo ve­liko maščobe. Tiste, ki padejo proti dnu, samec pobere in jih pljune v gnezdo. Pri vsakem par­jenju odloži samica do 60 iker. Po dveh do treh urah se samica iz­prazni in je povsem izčrpana, ta­krat jo vzamemo iz akvarija. Če pa sta se drstila v skupnem akva­riju, lahko samico pustimo. Če­prav je skupni akvarij dovolj za­raščen, bodo druge ribe pojed­le zarod.

Po drsti samec prevzame skrb za mladice, popravlja gnezdo in od­stranjuje neoplojene ikre. Po 24 urah se izležejo ličinke, vendar ostanejo v gnezdu do takrat, ko imajo rumenjakovo vrečko. Ob trsljaju ali če se voda razburka, ribice takoj zapustijo gnezdo, vendar jih polovi samec. Po prib­ližno treh dneh porabijo rume­njakovo vrečko in začnejo iskati hrano. Ribic je veliko, od 200 do 500. Tedaj lahko odstranimo tudi samca, saj so zaman njegova pri­zadevanja, da bi ribice ostale v gnezdu.

Mladi pritlikavi nitkarji še nimajo labirinta, razvije se šele po dveh do treh tednih. Zarod potrebuje veliko hrane; en teden jih lahko hranimo s planktonom, nato pa jim že damo artemije. Produkti, ki nastajajo pri hrane, zavirajo rast ribic, zato je treba odstranjevati ostanke hrane in menjati vodo. Za rast mladih rib so značilne velike razlike, zato je še pomembneje, da redno me­njavamo vodo in jih dobro hrani­mo. V petih do šestih tednih zra­stejo do velikosti 2 cm. Od tedaj ni več težav s hranjenjem, ker jedo vso hrano.

Zaradi svoje barvitosti, primerne velikosti in zanimivega razmno­ževanja je pritlikavi nitkar pripo­ročljiv za vsak akvarij. 

pritlikavi nitkar

Diskus - Symphysodon discus

Razlika med spoloma: samec ima v času parjenja koničasto genitalno papilo, samica pa okroglo - topo.

Med najbolj cenjene ostrižnike sladkovodnih akvarijev sodi di­skus. Pri rodu Symphysodon lo­čimo dve vrsti: diskus (Symphysodon discus) in Symphysodon aequifasciata s podvrstami: rjavi diskus (S. aequifasciata axelrodi, zeleni diskus      (S. aequifasciata ae­quifasciata) in modri diskus (S. aequifasciata haraldi). Različna imena, ki pomenijo razne barvne kombinacije, npr. rdeči diskus, diskus royal blue, tirkizni diskus, pompadur diskus, so vzgojene akvarijske rase.

Enoten opis barv je pri diskusu skoraj nemogoč, saj so različne vrste, podvrste in tudi barvne različice zelo različno obarvane.  Pri rjavi podvrsti so na sivo rjavi glavi in podlagi na hrbtu ter hrbtni in podrepni plavuti inten­zivno modro zelene vijugaste čr­te, pri drugih vrstah in podvr­stah pa te črte prekrivajo večji del telesa. Zaradi barv in veličast­nega mirnega plavanja so disku­si zelo lep okras vsakega akvarija. Pri nakupu diskusa bodimo pre­vidni; imeti moramo dovolj časa in ribe dobro opazovati, Diskus, ki je videti shujšan in se mu sko­zi kožo vidi okostje, ki zavrača hrano, ima raztrgane plavuti ali po telesu znamenja poškodb, ni primeren za naš akvarij.

Žal so diskusi plašni, kar zadeva hrano, pa zahtevni in izbirčni. Za dobro počutje potrebujejo zelo raznovrstno živo hrano, npr, li­činke enodnevnic, postranic, li­činke komarjev, tubifekse, enhi­treje. Kot nadomestilo priporo­čamo nastrgano telečje srce, drugo nemastno meso, manj jim teknejo vodne bolhe in sa­mooki. Za gojenje diskusa po­trebujemo najmanj 200-litrski akvarij, v višino naj meri vsaj 55 cm. Odrasli diskusi so izredno boječe ribe, zato potrebujejo tudi primeren akvarij.

V naravnih vodah, kjer živijo di­skusi, ni visokih rastlin; nado­mestijo jih plavajoče rastline in korenine. Posnemanje naravnih Amazonkinih voda ni potrebno. V akvarijih z diskusi sta pripo­ročljivi rastlini Echinodorus radi­cans in E. paniculatus.

Korenine in kosi lesa so za deko­racijo, ribe pa se lahko tudi skri­jejo.

Osvetlitev akvarija naj ne bo premočna, ker ribam bolj ustre­za nekoliko zatemenjen akvarij. Hitre pretrese in nenadno        zma­njšanje ali povečanje svetlobe moramo preprečiti, ker se ribe preveč vznemirijo, v tem prime­ru zelo hitro plavajo po akvariju, pri čemer se lahko poškodujejo. Preprečimo tudi nenadno vklapIjanje in izklapljanje svetlobe, v ta namen namestimo primerna električna stikala.

Diskusi niso boleči, če jih naseli­mo skupaj z drugimi mirnimi ri­bami (npr. skalarkami, nitkarji itn.) vendar akvaristi te ribe raje gojijo same.

Prenesejo tudi srednje trdo, celo trdo vodo, vendar pa priporoča­mo mehko s 5 do 7 °dH in pH 6 do 6,5, temperatura naj bo 27 do 29°C. Temperature pod 25 °C ne priporočamo, ker ribe posta­nejo bolj dovzetne za razne bo­lezni in pogosto zavračajo   hra­no. Tudi v trdi vodi so znamenja različnih bolezni pogostejša, za­radi enostranskega hranjenja pa lahko odklanjajo hrano.

Če smo se odločili za razmnože­vanje diskusov, moramo upošte­vati nekatera načela. Za uspešno razmnoževanje je potrebna mehka voda s 3 do 4 °dH in pH 6 do 6,5; vodovodno vodo meša­mo z destilirano ali pa jo mehča­mo z raznimi sredstvi. Najbolje pa je, da imamo naravno mehko vodo. Brž ko se par najde in se partnerja začneta zanimati drug za drugega, odstranimo vse druge ribe in zvišamo tempera­turo na 29 do 30°C. Močan zu­nanji filter in prezračevanje ne smeta manjkati v nobenem         ak­variju z diskusi. Da se bodo ribe začele drstiti, opazimo že dva dneva prej: spolne papile posta­nejo izrazitejše, samica začne či­stiti izbrani prostor za odlaganje iker. Oba se začneta tudi na svo­jevrsten način premikati nazaj, pri čemer delata čudne gibe z glavo. Šele v zadnji fazi pred drstjo začne samec pomagati samici pri čiščenju. Če so tedaj v akvariju še druge ribe, jih samec vztrajno preganja. Nato samica prilepi na očiščeno mesto 100 do 300 jajčec, ki jih samec oplo­di. Neoplojene in s plesnijo oku­žene ikre samec in samica skrb­no odstranita, mlad par pa jih pogosto požre.

Po 60 do 70 urah se izležejo mla­de ribe, ki imajo sprva še veliko rumenjakovo vrečko (hranilni mešiček) in na glavi lepljivo  žle­zo s katero se prilepijo na pro­stor, kamor je samica odložila jaj­čeca.

Mladice se štiri do pet dni hrani­jo z vsebino rumenjakove vreč­ke. Medtem se telo staršev pre­vleče s sivo prevleko, kožnim    iz­ločkom. Ko ribe splavajo se zač­no prehranjevati s tem izloč­kom. Starši in mlade ribe plavajo skupaj in tako lahko opazujemo, kako se mladice preselijo z ene­ga od staršev na drugega. Starši zelo skrbijo za zarod in mladice s plavutmi spodbujajo, da jedo. Zanimive so ugotovitve nekate­rih gojiteljev, da diskusi odložijo ikre tudi v trši vodi, vendar tega podmladka ne moremo pričako­vati, ker starši ne izločajo kožne­ga izločka. Zato ribice poginejo, kajti dodatno hranjenje ni uspe­šno. Sedem do devet dni po­tem, ko splavajo jedo že drugo hrano; priporočamo drobne vodne bolhe in artemije. Nadalj­nji razvoj je odvisen od tega, kako dolgo se ribe prehranjujejo z iz ločkom staršev, po nekaterih ugotovitvah do pet tednov. Tre­ba je upoštevati pravilo, naj star­ši ostanejo z mladicami tako dol­go, dokler te jedo njihov izloček. Če pa se starši med sabo ne ra­zumejo ali če se ponovno pri­pravljajo na drst je treba mladi­ce odstraniti. V tem času mora­mo preprečiti vsako motnjo, si­cer starši lahko pojedo mladice. 

diskus

Marmorna golšarica - Carnegiella strigata

Razlika med spoloma ni opazna. Večinoma se te ribe zadržujejo pod površino, so torej značilne površinske ribe, ki se v naravi povečini prehranjujejo z insekti, ki padejo v vodo. Golšarica je do­bila ime po nenavadno odebelje­nem sprednjem delu telesa. Ko se golšarica požene iz vode, lah­ko leti samo naprej, pri tem pa slišimo zelo blag brenčeč zvok.

Golšarice v akvariju težko spod­budimo, da bi se pognale iz vode, verjetno zato, ker se v na­ravi vedno poženejo proti odpr­ti vodi, nikdar proti bregu. Akva­rij pa je posoda, ki je zaprta z vseh štirih strani. Skakanja iz ak­varija torej ne moremo istovetiti z letenjem, temveč je to navad­no skakanje rib, ki se preganjajo ali plašijo.

V akvariju golšaric ni preveč tež­ko gojiti; hranimo jih z najrazlič­nejšo hrano, pogoj je le, da ta čim dlje plava na površini.     Raz­množevanje golšaric pa je zah­tevnejše, kajti v akvariju se zelo težko drstijo. Razmnoževanje je oteženo tudi zaradi njihove neprijetne navade: ker skačejo, se lahko pripeti, da jih najdemo na preprogi ali za akvarijem. Če se vseeno odločimo razmnoževati golšarice, pripravimo mehko vodo, 5 do 7 °dH, pH pa naj bo 6 do 6,5. Optimalna temperatura je 27 do 29 C. Samica odloži 150 do 200 iker med mehke plavajo­če vodne rastline. V času drsti samec plava v krogu okrog sami­ce in ji dvori na različne načine. Inkubacijski čas iker je 24 do 36 ur pri temperaturi 26 C.

Med akvaristi je najbolj znana predstavnica te družine mar­morna golšarica, ki so jo prvič prinesli v Evropo leta 1912.

marmorna golšarica