Družina Anabantidae - labirintovci

Za to družino je značilno, da ima poleg škrg še poseben organ za di­hanje - labirint ki je v lobanji. Ta družina se ne oskrbuje samo s kisi­kom iz vode, temveč tudi iz zraka. Vodna površina mora biti pri teh vrstah vedno čista; če je mastna ali prekrita, tako da ribe ne morejo pomoliti gobčka iz vode in vdihavati zraka, se zadušijo, čeprav je v vodi dovolj kisika.

Ta družina živi v krajih z zelo toplimi vodami, ki pa so ponavadi revne s kisikom. Nekatere vrste prežive sušno obdobje tako, da se zakop­ljejo v mulj in gobček molijo nad površino. Večina predstavnikov je miroljubnih, nekaj pa je izrazitih roparjev. Samci so veliko lepših barv kot samice.

Labirintovci živijo v vodah Azije in Malajskega otočja, nekaj predstavnikov pa tudi v Afriki.

Razmnožujejo se na najrazličnejše načine: nekatere prosto med rast­linami, nekatere valijo mladiče tako kot ustonoše, velika večina pa na­redi gnezdo iz mehurčkov na vodni površini. Velikost akvarija, v kate­rem nameravamo gojiti labirintovce, je odvisna od vrste. Večina se dobro počuti tudi v manjših akvarijih, ki morajo biti nizki. Ne smemo pozabiti, da so labirintovci precej plodni, saj odložijo 600 do 700 iker. Če smo za gojenje namenili premajhen akvarij, bodo mladice v utes­njenem prostoru počasi in neenakomerno doraščale. Manjšim vr­stam labirintovcev, npr. pritlikavemu nitkarju (Colisa lalia), siamski  boj­ni ribici (Betta Splendens) in makropodu (Macropodus opercularis) zadošča 40-litrski akvarij, za večje labirintovce, npr. za bisernega nit­karja (Trichogaster leeri), pa je potreben akvarij s prostornino 80 do 100 litrov. Akvarij naj bo gosto zaraščen, ker so samci zelo tempera­mentni in če samica nima dovolj skrivališč, jo samec v svoji vihravosti lahko ugonobi. Nujno je, da na površini plavajo vodne rastline, ki so gnezdu za oporo. Večina labirintovcev namreč gradi gnezdo iz svoje sline in vanjo vplete tudi dele rastlin.

Temperatura vode, v kateri nameravamo gojiti te ribe, mora biti 26 do 29°C, le makropodu ustreza tudi nižja temperatura. Trdota vode naj bo 8 do 10 °dH, kislost pa ni pomembna. Večina predstavnikov se drsti na svojevrsten način, zato bomo natančneje opisali njihov ženi­tovanjski obred. Ko se približa čas drsti, začne samec graditi gnezdo. Najprej pobira plavajoče vodne rastline, med katerimi z gobcem na­redi lepljive mehurčke. Ti so po površini prevlečeni z lepljivim mast­nim izločkom, kar preprečuje pokanje in razkrajanje, hkrati pa leplji­va snov veže gnezdo.

Ko je gnezdo končano, poskuša samec med ljubezensko predigro z živahnimi gibi zvabiti samico pod gnezdo. Ko je ta pripravljena za drst, jo samec ovije s svojim telesom, tako da se njuni spolni organi čim bolj približajo. Ikre, ki jih samica izloči, samec hkrati oplodi. Zna­čilna drža ovitih teles omogoča, da se jajčeca nekaj časa zadržujejo med spolnimi organi in so zato zanesljivo oplojena. Drst je zelo in­tenzivna in par je nekaj sekund povsem zamaknjen. Iz zamaknjeno­sti se najprej zdrami samec, ki z gobcem začne skrbno zbirati ikre in jih prenaša v gnezdo. Čas drsti je različen, odvisen pa je od količine dozorelih iker v samičinem telesu, od temperamenta in kondicije sa­mice ter od zunanjih vplivov. Lahko bi rekli, da so pari v šestem do osmem mesecu starosti že primerni za drst, siamska bojna ribica pa še prej.

Med drstjo para ne smemo motiti, ker že zaradi majhnega preplaha samica preneha odlagati ikre. Ko se par neha drstiti, moramo sami­co takoj odstraniti iz akvarija. sicer jo samec preganja do pogina. Sa­mica namreč skuša pojesti ikre, česar pa samec ne dovoli, zato jo su­rovo preganja. Vlogo skrbne »matere« torej prevzame »oče«. ki tudi naslednje dni skrbno brani svoj zarod, popravlja gnezdo in z gobcem pobira mladice, ki se oddaljijo od gnezda. Če gnezdo ni na najprimer­nejšem mestu, zgradi novega in vanj preseli svoj zarod. Med mladi­ce v gnezdu sproti dodaja slinasto peno, da imajo dovolj kisika in se lepijo na mehurčke. V tem času so za samca značilne svatovske boj­ne barve, s katerimi opozarja na nevarnost, zato se mu tedaj umika­jo tudi veliko močnejše ribe.

Prve dni po drsti mora biti temperatura vode nespremenjena, pazi­mo pa tudi, ali samec varuje svoj zarod in gnezdo. Če ju začne zane­marjati, ga odstranimo iz akvarija. Ponavadi samec preneha skrbeti za zarod po petih do šestih dneh, tedaj pa mladice že splavajo. Raz­voj iker je odvisen od vrste rib in temperature vode; višje tempera­ture (29 C) pospešujejo njihov razvoj. Ko opazimo, da so mladice splavale  jih hranimo s planktonom ali enoceličarji, ki smo jih pripra­vili pred tem. Prvih 14 dni mladice hranimo s planktonom, naslednjih 14 do 20 dni z artemijami, nato pa z drobno sesekljanimi tubifeksi in drobno hranljivo suho hrano. Namesto sesekljanih tubifeksov jim lahko dajemo tudi vakuumsko sušene trzače in ličinke komarjev.   Pri­poročljivo je, da osemnajsti ali dvajseti dan po splavanju mladic viši­no vode znižamo na 15 cm. V tem času namreč mladice začenjajo dihati tudi ob pomoči labirinta. Če je voda visoka, mladica težje pride do površine. Ker je ta družina zelo plodna, je ponavadi tudi mladic zelo veliko, njihova rast pa je zaradi prenaseljenosti neenakomerna. Močnejše mladice rastejo hitreje, slabotnejše zaostajajo, zato jih mo­ramo čimprej odbrati in večje prenesti v drug akvarij. Če bi zapisali, da se riba lahko utopi, nam marsikdo ne bi verjel. Vendar pa se to res zgodi. Če labirintovcem preprečimo dostop do zraka - to se zgodi tedaj, če je površina vode pokrita - se ribice zadušijo oziroma »uto­pijo«. Mladice labirintovcev sicer dihajo s škrgami, odrasle pa večino­ma ob pomoči labirinta. Nekatere vrste so izredno velike in niso pri­merne za akvarij, dosti je tudi zelo ljubkih in nežnih akvarijskih rib. Poznamo nekaj vrst napadalnih labirintovcev, takšna sta makropod in siamska bojna ribica. Prvi se loti večine manjših rib, druga pa ob sebi ne prenaša istega spola svoje vrste. Če so mladice siamske bojne ri­bice odraščale v istem akvariju, se prenašajo, dokler spolno ne dozo­rijo. Odrasli samci bojne ribice pa se med seboj bojujejo, dokler slab­ši ne pobegne. Če mu to ne uspe, ga čaka pogin. Pri tej ribji vrsti se kaže tudi človeška brezobzirnost, saj nekateri prirejajo stave na račun bojev med samci siamske bojne ribice. Med labirintovci so znane vrste Betta brederi in B. pugnax, ki sta us­tonoši, pa tudi Sphaerichthys osphromenoides - čokoladni gurami, ki je zelo občutljiv in odlaga ikre na dnu, jajčeca pa se izvalijo v sami­činem gobcu. Med akvaristi je zelo priljubljen bledi gurami (Helastoma temmnicki) ki se vedno znova »poljublja«. Poljubljanje je videti pristno; pri tem dejanju ribe pritiskajo svoje blazinaste ustnice druga na drugo.