Sumatranka - Capoeta tetrazona tetrazona

Razlika med spoloma: samica je močnejša od samca in ima neko­liko bolj blede trebušne plavuti. Sumatranka ima štiri značilne navpične proge, ki v razmikih obkrožajo rumenkasto, rahlo rdečkasto telo. Lahko trdimo, da je ta ribja vrsta ena najpogostej­ših v akvarijih, in to ne samo pri nas, temveč nasploh po svetu. Riba izhaja iz sladkih vod otoka Sumatre. V Evropo so jo uvozili leta 1935, in sicer prek Hambur­ga. Velikost ki jo doseže v akva­rijskih razmerah, je 5 do 6 cm. Telo je tako kot pri večini mrenic obloženo z nekoliko bolj robust­nimi luskami. 

Čudovite barve in somerno razdeljene proge na rumeno zlati podlagi ji dajejo izredno eleganten videz. Žal ima kljub lepoti tudi nekaj neprijet­nih lastnosti, ki jih ne poznamo pri drugih akvarijskih ribah. Je izredno živahna in vedno lačna riba. Pri hranjenju brezobzirno odganja vse druge ribe. Po in­tenzivnem hranjenju se umakne v temnejši del akvarija, kjer v miru prebavlja z glavo navzdol. Akvaristi marsikdaj dvomijo o dobrem počutju sumatranke, ko se zavleče v teman kot akvarija, vendar to ni nič nenavadnega. 

Značilno je tudi, da so samci zelo »prepirljivi«. V svoji hudomušni prepirljivosti večkrat vnesejo nemir med druge ribe in v gneči, ki jo ustvarijo, izrabijo vsako prilož­nost, da ščipajo svoje sosede v akvariju. Sumatrankina hudomu­šnost ima ponavadi neprijetne posledice za druge ribe, ker se uščipnjena mesta vnamejo, po­gosto pa se na ranjenih mestih naselijo plesni. Sumatranka je posebno spretna, če se loti mir­nejših rib, čeprav so le nekaj več­je od nje. Značilen primer je njen odnos do skalarke, ki je znana kot izredno mirna riba in s svojo dostojanstveno držo ustvarja pravo tihožitje v akvariju. 

Nagaji­vi sumatranki ni všeč skalarkino vedenje, zato jo neprenehoma vznemirja. Loti se izredno ob­čutljivega dela skalarke - podalj­škov prsnih ter repne plavuti, ki jih vztrajno in sistematično ščip­lje. Zato se skalarka vznemiri in se na začetku želi ubraniti, nato pa ugotovi, da ni kos spretni na­gajivki. Sumatranka toliko časa vznemirja skalarko, da postane plašna, nato otopela in na koncu neješča, čemur sledi pogin. Tako sumatranka na svojevrsten način doseže svoj cilj - tekmica manj v akvariju in več prostora zanjo. Ta lastnost sumatrank je izrazitejša, če jih je v akvariju premalo, da bi sestavljale jato. 

Sumatranka

Samci so intenzivneje obarvani kot samice, posebno v času že­nitovanja. Spolno dozorijo po enem letu. V času drsti     potrebu­jejo zelo zaraščen in svetel akva­rij ter svežo, nekoliko omehčano vodo (6 do 8 °dH). Če opazimo, da samec, ki smo ga spustili k sa­mici, ni dovolj aktiven, ga nasled­nji dan zamenjamo z drugim. Za to ribo je značilno, da pogosto požre svoje ikre in mladice. Zato moramo par takoj po drsti umakniti iz drstnega akvarija. Mnogo iker lahko rešimo, če je akvarij zelo gosto zarasel ali pa če vstavimo mrežo, ki staršem pre­prečuje dostop do iker. Mladice splavajo po štirih dneh. Nekaj dni jih hranimo s planktonom, nato pa z artemijo, živimi vodnimi bol­hami, trzačami (vse primerne ve­likosti), pozneje pa s suho hrano. Ta ribja vrsta je zelo dovzetna za bolezen ihtioftiriazo.