Marmorna golšarica - Carnegiella strigata

Razlika med spoloma ni opazna. Večinoma se te ribe zadržujejo pod površino, so torej značilne površinske ribe, ki se v naravi povečini prehranjujejo z insekti, ki padejo v vodo. Golšarica je do­bila ime po nenavadno odebelje­nem sprednjem delu telesa. Ko se golšarica požene iz vode, lah­ko leti samo naprej, pri tem pa slišimo zelo blag brenčeč zvok.

Golšarice v akvariju težko spod­budimo, da bi se pognale iz vode, verjetno zato, ker se v na­ravi vedno poženejo proti odpr­ti vodi, nikdar proti bregu. Akva­rij pa je posoda, ki je zaprta z vseh štirih strani. Skakanja iz ak­varija torej ne moremo istovetiti z letenjem, temveč je to navad­no skakanje rib, ki se preganjajo ali plašijo. 

V akvariju golšaric ni preveč tež­ko gojiti; hranimo jih z najrazlič­nejšo hrano, pogoj je le, da ta čim dlje plava na površini.    Raz­množevanje golšaric pa je zah­tevnejše, kajti v akvariju se zelo težko drstijo. Razmnoževanje je oteženo tudi zaradi njihove neprijetne navade: ker skačejo, se lahko pripeti, da jih najdemo na preprogi ali za akvarijem. Če se vseeno odločimo razmnoževati golšarice, pripravimo mehko vodo, 5 do 7 °dH, pH pa naj bo 6 do 6,5. Optimalna temperatura je 27 do 29 C. Samica odloži 150 do 200 iker med mehke plavajo­če vodne rastline. V času drsti samec plava v krogu okrog sami­ce in ji dvori na različne načine. Inkubacijski čas iker je 24 do 36 ur pri temperaturi 26 C. 

Med akvaristi je najbolj znana predstavnica te družine mar­morna golšarica, ki so jo prvič prinesli v Evropo leta 1912.

marmorna golšarica