Cebrica - Brachydanio rerio

Razlika med spoloma: samec je precej vitkejši kot samica. Cebrica je ena izmed najbolj pri­ljubljenih rib, zato je poleg gupi­ja tudi najpogostejša v akvarijih začetnikov. Izhaja iz tekočih vod vzhodne Indije, V Evropo so jo pripeljali leta 1905, takrat je vzbudila veliko pozornosti in je še vedno tako priljubljena. Cebrica zraste do velikosti 4 do 5 cm. Hrbet je rjave olivno zeleno obarvan, trebuh je rumeno bel, strani so svetlikajoče se modre. Ob straneh ima štiri zlato se svetlikajoče podolžne črte, ki    se­gajo od škržnega poklopca do repne plavuti. Tudi podrepna plavut je modro zlato črtasta. Pri samici, ki je nekoliko močnejša od samca, zlata barva prehaja v bolj srebrno.

Cebrica ni izbirčna in poje vsako hrano, tako živo kot tudi suho. Glede kakovosti vode ni zahtev­na; lahko jo gojimo celo v     po­vsem trdi vodi z več kot 20 dH. Najbolj ji ustrezajo temperature od 22 do 25 C, vendar se lahko zniža tudi na 18 C (nižja ne sme biti).

Najbolje jih je naseliti v dolgih nizkih akvarijih, ker so izrazite ribe, ki žive v jatah in tako pride­jo najbolj do izraza. Pogled na jato zlato modrih ribic, ki živah­no plavajo v akvariju, je zelo pri­vlačen. Pogosto se v akvariju tudi drstilo, vendar odrasle ribe sproti pojedo ikre. Cebrice so zelo miroljubne ribe, ki so ideal­ne za skupni akvarij. Vendar pa se moramo zavedati, da so     vča­sih zelo živahne in povečini zase­dajo zgornje plasti akvariia. zato lahko motijo nekatere mirne ribe. Najbolje je, da jih naselimo v akvarij skupaj s sorodnimi vr­stami, npr. z biserno cebrico, leopad cebrico, pikčasto cebrico ali pa z mrenicami. Lahko jih na­selimo tudi v manjših akvarijih, vendar pa v takih nikoli niso tako razigrane in živahne kot v veli­kem.

Za razmnoževanje lahko upora­bimo manjše akvarije, vendar morajo biti prirejeni tako, da starši ne morejo pojesti iker. V sredino akvarija damo šop drob­nolistnatih rastlin, kot podlago pa grobo zrnat pesek, da ikre padajo v luknjice med peskom in so tako zavarovane pred starši. Sveža voda pospešuje odlaganje iker. Zvečer par preselimo v tako pripravljen akvarij, ponavadi se zdrsti že naslednje jutro, pouda­riti kaže, da te vrste potrebujejo sončno svetlobo, zato moramo za drstni akvarij izbrati tako me­sto, na katerega bo posijalo ju­tranje sonce. Samec obkroža sa­mico na različne načine: naen­krat se stisneta drug k drugemu in začne se drst. Drobcena jajče­ca, ki jih izpusti samica, nato op­lodi samec. Ikre padejo na dno. Včasih samec hipoma pritisne samico; ta takoj odloži jajčeca in že se ločita. Tako je celoten po­stopek komaj opazen. V nekaj urah je drst končana. Če hoče­mo veliko zaroda, moramo par takoj odstraniti.

Mnogi gojitelji menijo, naj bi dali v drstni akvarij dva do tri samce in eno samico. Vendar so raz­iskave pokazale, da se samica ves čas drsti samo z enim samcem. Če pa namenimo za razmnože­vanje celo jato teh rib in damo v akvarij več grmičkov rastlinja, lahko opazimo, da si bodo sam­ci prizadevali vsak za svoj revir in ga tudi branili. Samice, ki so zrele za drst, samci zvabijo v svoj revir. V takšnih razmerah je tež­ko obdržati svoj revir, zato se samci menjajo. To dokazuje, da je pri vsakem drstu prisoten en samec, drugi pa samo moti.

Po 24 do 48 urah se iz iker izle­žejo majhne ličinke. Dokler jim ne izgine rumenjakova vreča, vi­sijo na steklu in rastlinah. Ko mladice splavajo, začno takoj is­kati hrano, in sicer ne samo drobno živo hrano, temveč takoj tudi drobno suho. Če jih hrani­mo z živo hrano, rastejo hitreje, vendar pa ne smemo pozabiti na pogosto menjavo vode. Ribe so zelo plodne in se lahko že po treh do štirih tednih spet drstijo. Poudarimo naj, da ta riba še vedno očara celo stare izkušene akvariste, posebno zaradi svoje živahnosti. Kot pri drugih ribah tudi pri teh ne moremo biti ved­no zadovoljni s kakovostjo, ki jo ponujajo v trgovinah. Izrazitost barv še zdaleč ne ustreza prvot­nim in včasih so na voljo le bledi, slabo obarvani primerki.

Gojitelji naj bi se torej zavedali, da je treba to vrsto obdržati takšno, kot je bila. Tako bi se morali pri vzreji teh rib še po­sebno potruditi, da bi ostale takšne, kot so v naravi, in obdr­žale tisto mesto v akvaristiki, ki ga že imajo.

cebrica