Družina Cichlidae - ostrižniki

Družina ostrižnikov naseljuje sladke vode Srednje in Južne Amerike, Afrike in Indije. Veliko predstavnikov te družine najdemo v afriških je­zerih, kjer je znanih več kot 350 vrst. Večina ostrižnikov, ki so zasto­pani v evropskih akvarijih, pa izhaja iz Južne Amerike. Južnoameriški ostrižniki 30 precej bolj prilagodljivi in primerni za akvarije. Tudi med ameriškimi ostrižniki najdemo takšne, ki jih težko gojimo, še težje pa razmnožujemo (diskusi). Znane so vrste, ki so miroljubne in plahe, večinoma pa napadalne, nedružabne, zato jih lahko naselimo le v večjih vrstnih akvarijih. Zelo neprijetna navada večine ostrižnikov je, da rijejo in kopljejo po dnu akvarija, pulijo rastline in kalijo vodo, če akvarij ni prirejen zanje. Od pravih ostrižev se razlikujejo tudi po tem, da imajo na vsaki strani glave eno samo nosnico, skozi katero voda vstopa v nosno votlino in se izloča iz nje. Večina ostrižnikov ima viso­ko in bočno močno sploščeno telo. Zelo redke so vrste z vretenastim in iztegnjenim telesom, skoraj vedno imajo velike glave. Posebno pri samcih nekaterih vrst se zdi glava še večja, ker se na čelnem delu na­bira maščoba. Večina vrst ima debele ustnice in raztegljiv gobček. V svoji domovini ostrižniki naseljujejo stoječe in počasi tekoče vode z mnogimi skrivališči. Številne vrste so revirske ribe, ki ostajajo vse živ­ljenje na določenem prostoru. Vseh opisanih ostrižnikov je približno 600 vrst. Zgodnjo mladost prežive v jati, pozneje, ko spolno dozori­jo, pa so samotarji. V spolni zrelosti, še bolj pa v času parjenja, sam­ci poiščejo svoje revirje. Če se kakšna riba približa mejam prostora, ki ga je zasedel samec, velja za tekmeca, ki ga je treba odgnati. Svoje nerazpoloženje in pripravljenost najbolj izraža samec, ki brani svoj re­vir na značilen način s posebnimi gibi telesa in z držo plavuti. Izziv na boj ali tudi obrambno vedenje sta podedovana in značilna za posa­mezno vrsto.

Večina ostrižnikov skrbi za naraščaj. Glede na to, kam ostrižniki odla­gajo ikre in kako varujejo svoj zarod, jih lahko razvrstimo na:

vrste, ki odlagajo ikre na prosto in vrste, ki odlagajo ikre v skrivališča, te pa delimo na takšne, ki od­lagajo ikre v votline, in na takšne, ki ikre in mladice skrivajo v gobcu. Vrste, ki odlagajo ikre na prosto, imajo povečini manjša, presojna jaj­čeca, ki se lahko prilepijo na različne predmete (kamenje, korenine, steklo idr.). Odloženih iker je izredno veliko. Samec in samica se     bi­stveno ne razlikujeta. Za to skupino ostrižnikov je značilno, da ustva­rijo prave pare že v času parjenja, pa tudi pozneje oba varujeta za­rod. Prostor, kjer samica odlaga ikre in jih samec oplodi, očistita in pripravita oba. Značilna je tudi dolga drst, ki traja več ur in poteka tako, da na očiščen predmet (rastlina, kamen, korenina) samica odla­ga jajčeca, samec pa plava tik nad njimi in jih skrbno oplojuje. Značil­no je tudi, da par s plavutmi dovaja svežo vodo, bogato s kisikom. Sa­mec odstranjuje neoplojene ikre in umazanijo. Brž ko se ikre razvije­jo in zarod popada z listov ali kamnov, jih starša v gobcu preneseta v jamice oziroma skrivališča, ki sta jih prej izkopala. Tako se razmnožu­jejo in skrbijo za svoj zarod skalarka, diskusi, rumeni, biserni in rdeči ostrižnik. Za diskuse so značilne še nekatere posebnosti, ki jih bomo opisali posebej.

Vrste, ki odlagajo ikre v skrivališča, se razlikujejo od prej opisanih predvsem po tem, da so ponavadi samci večji in bolj intenzivnih barv kot samice. V času drsti dobijo samci izrazito »svatovsko oblačilo«. Čas parjenja je kratek, pri skrbi za zarod pa prednjači samica.

Vrste, ki skrivajo ikre in mladice v gobcu, imenujemo ustonoše. Zanje je značilno, da imajo ponavadi močno obarvane ikre, so brez ali pa imajo močno zmanjšane oprijemalke na ikrah, le-teh pa je zelo malo. V času snubljenja dobijo samci izrazite svatovske barve, samice pa večinoma ne spremene barve. Parjenje poteka tako, da samica odlo­ži jajčeca v pripravljeno jamico, kjer jih samec oplodi. Pri nekaterih vr­stah vzame samica odložene ikre v gobec in vsrka tudi vodo, v kate­ri so samčeve semenčice. Tako se ikre oplodijo v samičinih ustih. Raz­voj iker v samičinem gobcu traja različno dolgo. Tedaj samica izred­no shujša, ker skoraj nič ne je. Ko so mladice dovolj razvite, jih v za­četku samica le kratek čas pušča iz gobca, da si najdejo hrano. Brž ko so v nevarnosti ali ob mraku, odpre gobec in vse mladice urno pri­plavajo vanj. Takšna samičina skrb traja približno tri do štiri tedne, razvoj jajčec v gobcu pa poteka različno, kar je odvisno od vrste us­tonoš, in sicer od 10 do 18 dni. Praviloma ostrižnike gojimo v večjih akvarijih z veliko skrivališči, kjer si posamezne vrste lahko uredijo svo­je revirje.

Znani so številni ostrižniki, ki jih lahko naselimo skupaj z drugimi akvarijskimi ribami. Vendar pa moramo biti tudi pri takih pozorni, ko bodo v času parjenja spremenili svoje vedenje in bodo začeli trgati rastline ali pa na dnu kopati jamice.

ostrižniki

Družina Poecilidae - živorodni zobati krapovci

Domovina teh rib je Južna in Srednja Amerika ter južni del ZDA. Ribe iz te družine so zelo prilagodljive, zato nekatere vrste najdemo v pol­slanih vodah in celo v morju. Večinoma so to miroljubne ribe, ki ne potrebujejo večjega življenjskega prostora, zato jih lahko gojimo tudi v manjših akvarijih. Niso občutljive za toploto; temperatura 21 do 24 °C je povsem primerna za gojenje. Mehka voda jim ne ustreza, bolj­ša je srednje trda ali trda. Samci so manjši, intenzivnih barv, zelo tem­peramentni, pri njih je predrepna plavut preobražena v spolni organ. Ko je samica oplojena, lahko odloži nekaj legel mladičev. Temna lisa v območju samičinega trebuha je dokaz, da je oplojena Vendar pa to ni vedno pravilo: lahko se namreč zgodi, da se lisa pojavi tudi pri sa­micah, ki so bile ločene od samcev. Nekaj dni pred izleganjem opazi­mo skozi povrhnjico (posebno pri vrstah, ki niso močno pigmentira­ne) drobne temne pikice - to so očesa mladic. Takrat samico prese­limo v poseben akvarij, ki je zelo zaraščen, da se izlegle mladice lah­ko takoj skrijejo, sicer bi jih samica pojedla. Mladice živorodk splava­jo že prvi dan po izleganju in si takoj poiščejo hrano. Prve dni jih hra­nimo z arternijami, naslednje dni pa z živimi vodnimi bolhami ali drobno narezanimi tubifeksi; če nimamo žive hrane, dajemo mladi­cam suho ribjo hrano. Mladic živorodk ni treba hraniti s planktonom. Živorodke so zelo spremenljive, kar je posebno zanimivo za akvariste, ki se ukvarjajo s križanjem rib. Različico rib, ki jo želimo obdržati, mo­ramo ločiti od drugih rib iste vrste, da ne bi nastala nezaželena kri­žanja. Paziti je treba, da rib ne križamo v sorodstvu.

Oplojevalni organ samcev, ki ga imenujemo gonopodij, tvorijo prve plavutnice podrepne plavuti. Zgrajen je zelo zapleteno, saj ima poleg odebelitve še bodičaste in kaveljčaste izrastke. Plavutnice gonopodi­ja so mnogo daljše od drugih plavutnic podrepne plavuti. Po gono­podijih lahko spoznamo samce vseh vrst živorodnih zobatih krapov­cev. Že ko mladice odraščajo in še preden se samci obarvajo, lahko po daljšajočih se plavutnicah podrepne plavuti ločimo prihodnjega samca od samice. Seveda spolni znaki niso vedno merilo, daje samec z gonopodijem tudi sposoben oploditi samico.

Družina živorodnih krapovcev je zelo obsežna, saj je znanih 45 rodov s številnimi podvrstami. Poznamo tudi vrsto križancev, ki so pri akva­ristih priljubljeni in nekaj posebnega.

Družina Cyprinodontidae - drsteči se zobati krapovci

Drsteči se zobati krapovci so drobne pisane ribe, ki so razširjene po vseh celinah, razen v Avstraliji. Povečini živijo v tropskem in sub­tropskem pasu, izjemoma jih najdemo tudi v zmernem, če to do­puščajo temperature. Dolgo časa so drsteče se zobate krapovce ali, kot jih akvaristi radi imenujejo, »kili ribe« obravnavali mačehovsko. Razširjeno je bilo namreč mnenje, da so te ribe zelo občutljive in imajo kratko življenjsko dobo, kar pa so ugotovitve zadnjih dvajse­tih let temeljito ovrgle. Te ribe res niso primerne za skupni akvarij, vendar so izredno lepo obarvane in zelo zanimivo je njihovo raz­množevanje; pri nekaterih rodovih in vrstah celo enkratno v ribjem svetu.

Najbolje je, da posamezne vrste gojimo v posebnih manjših akvari­jih (10 do 20 litrov) ali pa v nekoliko večjih akvarijih nekaj sorodnih vrst skupaj. Če se bomo odločili za te ribe, upoštevajmo, da je živa hrana (različne ličinke komarjev in mušic, tubifeksi, enhitreje in vodne bolhe) prvi pogoj za uspeh, kajti če bi jih hranili samo s suho hrano, se ne bi razvijale. Večina potrebuje mehko in nekoliko kislo vodo, mnoge vrste pa živijo in se tudi uspešno razmnožuielo v srednje trdi vodi. Tudi glede temperature niso' preveč zahtevne in skoraj vse vrste se dobro počutijo pri temperaturah od 20 do 24°C; previsoke temperature skrajšujejo njihovo življenjsko dobo. Glede na način, kako se razmnožujejo, jih lahko razdelimo v dve skupini. Ribe prve skupine odlagajo svoje ikre na vodne rastline, ki se glede na vrsto rib razvijejo venem do treh tednih. Za drst jim lahko na­mestimo prekuhano vlaknato šoto ali majhen šop na eni strani zve­zanih sintetičnih vlaken. Šop lahko tudi plava, če ga pričvrstimo na košček plute. Ikre lahko s prsti pobiramo iz sintetičnih vlaken, saj so že po enem dnevu zelo trde, damo jih v poseben kozarec ali akva­rij, kjer jih vzredimo. Večina enodnevnih ribic je že tolikšnih, da jih lahko že prvi dan hranimo s solinskimi rakci (Artemia salina). Le predstavniki rodu Aplocheilichthys nekaj dni potrebujejo drobnejšo planktonsko hrano.

Ribe iz druge skupine, označujemo jih tudi sezonske ribe, odlagajo svoje ikre v mehko blato (v akvariju jim v ta namen damo prekuha­no zdrobljeno šoto). Poznamo dva načina odlaganja iker na dno. V prvem primeru plava par tik ob dnu; samica izleže ikro, ki jo samec takoj oplodi in z udarcem repne plavuti spravi v mehko dno (šoto). Tako se drstilo vsi predstavniki rodu talnikov (Nothobranchius) in nekateri iz rodu Aphyosemion ter nekateri predstavniki rodu Rolof­fia. V drugem primeru se par popolnoma zarije v mehko dno (šoto),tako da ga ne vidimo več, in tam odloži ikre. Čez nekaj sekund se partnerja spet pojavita na površini, ikre pa varno počivajo globo­ko v dnu. Tako se drstijo vsi predstavniki rodu pahljačarjev (Cynolebias), mnogi drsteči se zobati krapovci iz Južne Amerike in ves rod Pterolebias.  Za drugo skupino je tak način odlaganja iker v mehko dno življenjsko pomemben, saj so vse te ribe prebivalke stoječih vod Afrike in Južne Amerike, ki v sušni dobi popolnoma  presahne­jo. Ribe v njih poginejo, globoko v rahlo vlažnem blatu pa čakajo ikre na naslednjo deževno dobo, ko se za nekaj mesecev korita glo­beli in kotanj spet napolnijo z vodo. Tedaj se iz iker že po nekaj urah izležejo drobne mladice. Te sezonske ribe izredno hitro rastejo in potrebujejo veliko hrane, saj že po šestih do osmih tednih doseže­jo spolno zrelost in poskrbijo, da ne izumre njihova vrsta. V naravi dočakajo starost šestih do osmih mesecev, v akvariju pa le redko več kot eno leto. V akvarijskih razmerah vzamemo šoto z ikrami iz akvarija, jo v gosti mrežici stisnemo (ožmemo), da se voda izcedi (brez skrbi lahko stiskamo, saj so ikre zelo trde in odporne), jo nato rahlo vlažno (ne mokro) shranimo v primerni posodi s pokrovom ali v polietilenski vrečki. Od časa do časa šoto kontroliramo in rahlo os­vežimo, če je potrebno. Naša umetna sušna doba naj traja tri do šest mesecev. Za ribe, ki se pri drsti zarijejo v dno, mora biti plast šote globoka vsaj 6 do 8 cm, pri vrstah, ki sicer odlagajo ikre v dno, vendar se vanj ne zarijejo, pa 2 do 3 cm. Po umetni sušni dobi damo šoto z ikrami v manjši drstni akvarij in jo polijemo z ogreto mehko vodo. Prve dni naj bo višina samo 1 do 5 cm, pozneje jo lah­ko povečujemo. Večina drstečih se zobatih krapovcev odlaga ikre stalno z manjšimi presledki, torej se samice ne zdrstijo naenkrat. Sezonski zobati krapovci pa se drstijo od spolne zrelosti do narav­nega pogina, ko se izsušijo vode. Kako prilagodljive so te ribe, do­kazuje dejstvo, da se nekatere predstavnice iste vrste, vendar v raz­ličnem naravnem okolju, drstijo ali v dno ali pa na vodne rastline. To je odvisno od tega, ali je voda stalna ali samo v deževni dobi.

Pri nas je najbolj znana in verjetno tudi edino razširjena vrsta nige­rijski prelestnik (Aphyosemion gardneri).

drsteči se zobati krapovci

Družina Cobitidae - činklje

ČinkIje so značilne predstavnice rib Starega sveta; razširjene so vse od Španije prek Azije do Tihega oceana, proti jugu pa živijo v rekah vse do Afrike prek Maroka in Etiopije. ČinkIje so vretenasto kačaste oblike. Okrog ust imajo šest do dvanajst brčic, nekateri rodovi pa imajo pred očesom in pod njim en, neredko razvejen trn. Tega lahko premikajo in ga postavijo pokonci, kar uporabijo za obrambo. Če na primer vzamemo rilčasto činkIjo (Botia macracantha) iz mrežice, se lahko močno zbodemo ob trn. Kadar ribe prenašamo v plastičnih vrečkah, jih lahko prebodejo. Ponavadi imajo činkIje majhne luske: riba je spolzka, tako da lusk pravzaprav ne opazimo. Značilno je tudi, da nekatere vrste činkelj dihajo s črevesom, zato lahko živijo v vodah z izredno malo kisika, v kakršnih bi poginile skoraj vse druge vrste. S črevesom dihajo tako, da črevesna stena sprejema potreben kisik iz zraka, ki ga činklja zajame na površju. Preostale pline te ribje vrste iz­puščajo skozi zadnjično odprtino. Nekatere činkIje so občutljive za zračni tlak in se vznemirijo, če se ta spremeni (znanilke vremena). 

činklje

Rod Brachydanio - cebrice

V tem rodu je nekaj predstavnikov, ki jih krasi podolgovato aerodina­mično telo, okrašeno z vidnimi črtami ali pikami različnih barv. Te ribe so doma v sladkih vodah Burme, Tajske, Sumatre in Indije. So večino­ma manjše - idealne za akvarije.

Najznačilnejši predstavniki tega rodu so cebrica (Brachydanio rerio), leopard cebrica (Brachydanio frankei), biserna cebrica (Brachydanio albolineatus) in pikčasta cebrica (Brachydanio nigrofasciatus). Cebri­ca ima štiri značilne vodoravne črte na bokih; leopard cebrica nima črt, temveč je posejana z drobnimi temnimi pikicami na zlato rume­ni podlagi. Biserna cebrica ima na repu zlato črto, osnovna barva je zeleno sivo rumena (barvo spreminja odvisno od razpoloženja); pik­časta cebrica pa je nekoliko podobna leopard cebrici.

Za te ribe je značilno, da so izredno hitre in temperamentne, vendar miroljubne plavalke, ki se raje zadržujejo v jatah, kot pa da bi samo­tarile. Ponavadi se zadržujejo bližje vodni površini. V Evropo so jih prinesli v letih od 1905 do 1920. Le za leopard cebrico ne vemo, od kod prihaja in ali ni vzgojena oblika. Samice so izrazito močnejše ozi­roma debelejše in večje od samcev, ki pa so bolj intenzivnih barv. Ribe iz rodu cebric so primerne za akvarista začetnika. Razmnoževanje je preprosto. Za drst zadostujejo manjši akvariji, ki naj bodo obrnjeni proti svetlobi, ker jutranje vzhajajoče sonce par spodbuja k drsti. Za drst mora biti voda sveža, odveč pa ni, če doda­mo nekaj kuhinjske soli. Drstni akvarij naj bo gosto zaraščen z rastli­nami, na dnu pa grob pesek (v velikosti koruznih zrn), med katerega bodo padle ikre. Starši so namreč izredno požrešni in če akvarij ni pri­merno urejen, se lahko zgodi, da požro vse svoje ikre. Po drsti mo­ramo par takoj vzeti iz akvarija. Ker močna svetloba zavira razvoj iker, akvarij seveda zatemnimo. Samice odložijo od 200 do 300 jajčec, od­visno od njihove starosti. Inkubacija iker traja 36 ur (pri temperaturi 22 do 23°C), pri temperaturi 24 do 25 °c pa samo 24 ur.

Pisanemu rodu Brachydanio je zelo podoben rod Danio - cebre, od katerega poznamo v akvaristiki le dva predstavnika. Najbolj znana je cebra (Danio aequipinnatus) z otoka Šri Lanka. To je največja akvarij­ska riba, ki morda zaradi velikosti (10 do 12 cm) v akvarijih ni tako po­gosta. Razmnožuje se podobno kot rod Brachydanio.

cebrice

Družina Cyprinidae - krapovci

V svojem redu so krapovci velika skupina; mednje spada večina naših domačih rib pa tudi povsod po svetu znane vrste. Ta obsežna druži­na izvira iz južne Azije, od koder so se njeni predstavniki razširili v Afriko, Evropo in Severno Ameriko. Njeni prvotni predstavniki so bile tropske vrste. Iz tropskih krajev, kjer še vedno živi večina krapovcev, so se počasi selili v subtropske in zmerne pasove, nikoli pa niso zaži­veli v hladnih območjih. Njihova značilnost so goltni zobje - večje ali manjše izrastline, ki štrlijo v požiralnik; v čeljustih praviloma nimajo pravih zob.

Krapovci so večinoma mirne ribe, ki se rade družijo v jatah. So ideal­ne akvarijske ribe za začetnike. Večina krapovcev so hitri plavalci, zato jim moramo urediti večji akvarij, ki ne sme biti preveč zaraščen, da lahko plavaio. Ker so hitri plavalci, porabijo več kisika, zato moramo akvarij dobro prezračevati. Vsak mesec tretjino akvarijske vode za­menjamo s svežo.

Razmnoževanje krapovcev je precej preprosto - zelo malo je zahtev­nejših predstavnikov. Večina se zadovolji z vodo srednje trdote in s temperaturo 24 do 26°C, vendar mora biti akvarij na svetlem pro­storu. Krapovci odlagajo ikre v zgodnjih jutranjih urah; drst je zelo burna. Starši so pravi kanibali in če akvarija nismo primerno opremi­li, že med drstjo pojedo večino svojega potomstva. Zato damo na dno akvarija mrežo ali grob okrogel pesek, v katerega zataknemo šo­pe vodnih rastlin.

Med drstjo potrebujejo mir; samca damo v akvarij podnevi, samico pa šele zvečer, preden ugasnemo luč nad akvarijem. Samec je bolj aktiven in vodi svatbeni obred; ker se je še pred samico privadil pro­storu, jo takoj zjutraj začne vabiti k drsti. Taka drst bo uspešna. Veli­ko krat je treba samici dati dva samca, vendar je to odvisno od speci­fičnih razmer in vrste. Ker večina krapovcev žre ikre, moramo med drstjo par previdno opazovati. Iz akvarija ga vzamemo, ko vidimo, da se ne preganja več med rastlinjem in se je samec ločil od samice ter oba močno dihata in se ne zanimata več drug za drugega. Ikre opa­zimo na dnu akvarija in med rastlinami - so rumeno rjavkaste presojne barve.

Neoplojene ikre kmalu postanejo bele; vendar pa zaradi tega ni tre­ba obupati, kajti neoplojene ikre opazimo prej kot oplojene. Teh je ponavadi še vedno toliko, da bomo imeli dovolj mladic, ki se bodo iz­legle po dveh do treh dneh. Ker pa imajo mladice še dovolj hrane v hranilnem mešičku, nadaljnja dva do tri dni ostanejo negibne, pritr­jene na steklo akvarija ali rastline, šele nato splavajo. Mladice hrani­mo podobno kot karacinide, le da je ta družina še manj občutljiva za hrano in ni izbirčna.

krapovci

Progasta drobnoustka - Nannostomus beckfordi

Samec je vitkejši kot samica in ima plavuti z belimi konicami. Ta riba je primerna za vsak skupni akvarij, v katerem ni roparskih rib. Zahteva čisto vodo, občasno filtrirano prek šote, in temno dno. Nočna barva ribe je po­vsem drugačna kot dnevna. Razmnoževanje te vrste ni eno­stavno. Par požre ikre, zato mo­ramo te zavarovati z »mrežo iz steklenih cevi«, javanskim     ma­hom ali sintetičnimi vlakni. Voda mora biti izredno mehka (okrog 2 do 3 °dH ) in s pH vrednostjo 6. Par seveda ne skrbi za svoj zarod in se preprosto drsti med rastli­njem. Samička ni ravno plodna - iz leže le nekaj jajčec. Če iker ni­smo primerno zavarovali, moramo par vzeti iz akvarija brž ko je prenehal »drstitveni interval«. Po nekaj dnevih lahko par ponovno »nastavimo« v nanovo priprav­ljen akvarij za razmnoževanje. Po približno treh dneh se izležejo drobne mladice, ki jih hranimo s planktonom (enoceličarji), nato pa z navpliji solinskih rakcev.

progasta drobnoustka