Družina Cyprinodontidae - drsteči se zobati krapovci

Drsteči se zobati krapovci so drobne pisane ribe, ki so razširjene po vseh celinah, razen v Avstraliji. Povečini živijo v tropskem in sub­tropskem pasu, izjemoma jih najdemo tudi v zmernem, če to do­puščajo temperature. Dolgo časa so drsteče se zobate krapovce ali, kot jih akvaristi radi imenujejo, »kili ribe« obravnavali mačehovsko. Razširjeno je bilo namreč mnenje, da so te ribe zelo občutljive in imajo kratko življenjsko dobo, kar pa so ugotovitve zadnjih dvajse­tih let temeljito ovrgle. Te ribe res niso primerne za skupni akvarij, vendar so izredno lepo obarvane in zelo zanimivo je njihovo raz­množevanje; pri nekaterih rodovih in vrstah celo enkratno v ribjem svetu.

Najbolje je, da posamezne vrste gojimo v posebnih manjših akvari­jih (10 do 20 litrov) ali pa v nekoliko večjih akvarijih nekaj sorodnih vrst skupaj. Če se bomo odločili za te ribe, upoštevajmo, da je živa hrana (različne ličinke komarjev in mušic, tubifeksi, enhitreje in vodne bolhe) prvi pogoj za uspeh, kajti če bi jih hranili samo s suho hrano, se ne bi razvijale. Večina potrebuje mehko in nekoliko kislo vodo, mnoge vrste pa živijo in se tudi uspešno razmnožuielo v srednje trdi vodi. Tudi glede temperature niso' preveč zahtevne in skoraj vse vrste se dobro počutijo pri temperaturah od 20 do 24°C; previsoke temperature skrajšujejo njihovo življenjsko dobo. Glede na način, kako se razmnožujejo, jih lahko razdelimo v dve skupini. Ribe prve skupine odlagajo svoje ikre na vodne rastline, ki se glede na vrsto rib razvijejo venem do treh tednih. Za drst jim lahko na­mestimo prekuhano vlaknato šoto ali majhen šop na eni strani zve­zanih sintetičnih vlaken. Šop lahko tudi plava, če ga pričvrstimo na košček plute. Ikre lahko s prsti pobiramo iz sintetičnih vlaken, saj so že po enem dnevu zelo trde, damo jih v poseben kozarec ali akva­rij, kjer jih vzredimo. Večina enodnevnih ribic je že tolikšnih, da jih lahko že prvi dan hranimo s solinskimi rakci (Artemia salina). Le predstavniki rodu Aplocheilichthys nekaj dni potrebujejo drobnejšo planktonsko hrano.

Ribe iz druge skupine, označujemo jih tudi sezonske ribe, odlagajo svoje ikre v mehko blato (v akvariju jim v ta namen damo prekuha­no zdrobljeno šoto). Poznamo dva načina odlaganja iker na dno. V prvem primeru plava par tik ob dnu; samica izleže ikro, ki jo samec takoj oplodi in z udarcem repne plavuti spravi v mehko dno (šoto). Tako se drstilo vsi predstavniki rodu talnikov (Nothobranchius) in nekateri iz rodu Aphyosemion ter nekateri predstavniki rodu Rolof­fia. V drugem primeru se par popolnoma zarije v mehko dno (šoto),tako da ga ne vidimo več, in tam odloži ikre. Čez nekaj sekund se partnerja spet pojavita na površini, ikre pa varno počivajo globo­ko v dnu. Tako se drstijo vsi predstavniki rodu pahljačarjev (Cynolebias), mnogi drsteči se zobati krapovci iz Južne Amerike in ves rod Pterolebias. 

Za drugo skupino je tak način odlaganja iker v mehko dno življenjsko pomemben, saj so vse te ribe prebivalke stoječih vod Afrike in Južne Amerike, ki v sušni dobi popolnoma  presahne­jo. Ribe v njih poginejo, globoko v rahlo vlažnem blatu pa čakajo ikre na naslednjo deževno dobo, ko se za nekaj mesecev korita glo­beli in kotanj spet napolnijo z vodo. Tedaj se iz iker že po nekaj urah izležejo drobne mladice. Te sezonske ribe izredno hitro rastejo in potrebujejo veliko hrane, saj že po šestih do osmih tednih doseže­jo spolno zrelost in poskrbijo, da ne izumre njihova vrsta. V naravi dočakajo starost šestih do osmih mesecev, v akvariju pa le redko več kot eno leto. V akvarijskih razmerah vzamemo šoto z ikrami iz akvarija, jo v gosti mrežici stisnemo (ožmemo), da se voda izcedi (brez skrbi lahko stiskamo, saj so ikre zelo trde in odporne), jo nato rahlo vlažno (ne mokro) shranimo v primerni posodi s pokrovom ali v polietilenski vrečki. Od časa do časa šoto kontroliramo in rahlo os­vežimo, če je potrebno. Naša umetna sušna doba naj traja tri do šest mesecev. Za ribe, ki se pri drsti zarijejo v dno, mora biti plast šote globoka vsaj 6 do 8 cm, pri vrstah, ki sicer odlagajo ikre v dno, vendar se vanj ne zarijejo, pa 2 do 3 cm. Po umetni sušni dobi damo šoto z ikrami v manjši drstni akvarij in jo polijemo z ogreto mehko vodo. Prve dni naj bo višina samo 1 do 5 cm, pozneje jo lah­ko povečujemo. Večina drstečih se zobatih krapovcev odlaga ikre stalno z manjšimi presledki, torej se samice ne zdrstijo naenkrat. Sezonski zobati krapovci pa se drstijo od spolne zrelosti do narav­nega pogina, ko se izsušijo vode. Kako prilagodljive so te ribe, do­kazuje dejstvo, da se nekatere predstavnice iste vrste, vendar v raz­ličnem naravnem okolju, drstijo ali v dno ali pa na vodne rastline. To je odvisno od tega, ali je voda stalna ali samo v deževni dobi.

Pri nas je najbolj znana in verjetno tudi edino razširjena vrsta nige­rijski prelestnik (Aphyosemion gardneri).

Črna mrenica - Epalzeorhynchus bicolor (labeo bicolor)

Razlika med spoloma: samica je močnejša od samca. Črna mrenica je doma na Taj­skem, kjer živi v potokih. Pri tej ribi takoj opazimo, ali se počuti dobro ali pa ji okolje ne ustreza. Če živi v ugodnih akvarijskih raz­merah, je telo izrazito črno, rep pa žareče rdeč, sicer pa je telo sivo riavo do črno, rep pa medlo oranžen. 

V naravi živi v čistih vodah, ki so pogosto zaraste z vodnim rastlinjem. Ta rod izhaja iz Afrike in 
ju­gozahodne Azije. Zaradi prelepih barv domačini lovijo črne mreni­ce in jih izvažajo po vsem svetu, in sicer tako načrtno, da so mar­sikatere vode v njihovi domovini že brez te ribje vrste. 

Črna mrenica ima na ustnicah majhne krpaste izrastke, s kate­rimi strga alge. V ustreznih 
akva­rijskih razmerah ima telo in pla­vuti popolnoma črne, repna pla­vut pa je ognjeno rdeča. Zaradi tega kontrasta so opazovalci vedno znova presenečeni, tako da je riba postala zelo znana med akvaristi. Če se že odločimo za črno mrenico, raje kupimo samo eno. Odrasle ribe imajo  na­mreč zelo čudno navado, da po­stanejo »prepirljive«, nemalokdaj pa nagajajo tudi drugim vrstam. Poleg teh neprijetnih lastnosti odrasla riba koplje luknje v akva­rijskem dnu in kali vodo, včasih pa se loti tudi nežnih vodnih rastlin in jih ogloda do korenin. V Evropo so jo uvozili šele leta 1952. O njenem razmnoževanju ni veliko znanega, zagotovo pa je zelo zahtevno. 

črna mrenica

Progasta drobnoustka - Nannostomus beckfordi

Samec je vitkejši kot samica in ima plavuti z belimi konicami. Ta riba je primerna za vsak skupni akvarij, v katerem ni roparskih rib. Zahteva čisto vodo, občasno filtrirano prek šote, in temno dno. Nočna barva ribe je po­vsem drugačna kot dnevna. 
Razmnoževanje te vrste ni eno­stavno. Par požre ikre, zato mo­ramo te zavarovati z »mrežo iz steklenih cevi«, javanskim  ma­hom ali sintetičnimi vlakni. Voda mora biti izredno mehka (okrog 2 do 3 °dH ) in s pH vrednostjo 6. Par seveda ne skrbi za svoj zarod in se preprosto drsti med rastli­njem. Samička ni ravno plodna - izleže le nekaj jajčec. Če iker ni­smo primerno zavarovali, moramo par vzeti iz akvarija brž ko je prenehal »drstitveni interval«. Po nekaj dnevih lahko par ponovno »nastavimo« v nanovo priprav­ljen akvarij za razmnoževanje. Po približno treh dneh se izležejo drobne mladice, ki jih hranimo s planktonom (enoceličarji), nato pa z navpliji solinskih rakcev. 

progasta drobnoustka

Mala mavričarka - Nematocentris maccullochi

Razlika med spoloma: samec je bolj obarvan kot samica.
Mala mavričarka je doma v Avstraliji, kjer živi na majhnem območju v severnem Queenslandu pri Cairnsu. Tudi tej vrsti so spremenili ime od Melanotaenia v Nematocentris, in sicer okoli leta 1970. Je mirna in nezahtevna riba, ki v naših akvarijih zraste do 7 cm; uvozili so jo leta 1934.
Dolgo telo je precej visoko, od strani pa močno stisnjena. Osnovna barva je sivo srebrna in ima modrikast sijaj, hrbtna stran je rjavkasta, trebušna pa svetlo rumeno zelena. Na straneh je sedem rdeče rjavih podolžnih črt, ki so bolj ali manj izrazite, odvisno od razpoloženja. Kadar se dobro počuti in v času drsti se celo telo sveti rdečkasto, posebno grlo in trebuh. Plavuti so rjave do rdeče rjave. Samec je nekoliko večji in višji, pri samici manjka rdeča barva, pa tudi njene plavuti so precej svetlejše.

Mala mavričarka je nezahtevna riba, vendar priporočamo, da živi v jati, ker se šele tako uveljavita njena lepota in živahnost. Posamezne ribe so plašne in mirne ter v akvariju ne izstopajo, ustreza jim prostoren akvarij, ki je zmerno poraščen z rastlinami, Čista in s kisikom bogata voda naj ne bo premehka (več kot 10 °dH), dodatek soli izboljša njihovo počutje; pH vrednost naj ne bo pod 7. Hranimo jih z živo hrano, kot so vodne bolhe, tubifeksi, enhitreje ali ličinke komarjev, pa tudi dobre suhe hrane se ne branijo. Mala mavričarka je primerna za skupni akvarij.

Pri gojenju dosežemo dobre rezultate s celo jato, npr. dvema samcema in petimi samicami, ki se drstijo vsak dan. Kot odlagališče iker je primeren grm iz drobnolistnih rastlin (Myriophyllum, javanski mah itn.) ali umetnih rastlin. Grm lahko vsakih pet dni vzamemo iz akvarija in ga prenesemo v drstni akvarij. Ikre imajo drobne nitke, s katerimi se pritrdijo na rastline.
Pri temperaturi 25°C se v sedmih do devetih dneh izležejo mladice, ki najprej visijo na steklu in rastlinah. Na čas izleganja menda vpliva tudi količina mineralov v vodi. Drobne mladice se največ zadržujejo na površini in jih je zato težko hraniti, ker tam ne plava plankton. Pri tem pomaga razpršilnik, ki omogoči, da plankton pride tudi na površino. Že po nekaj dneh jih lahko začnemo hraniti z navplji solinskih rakcev in z mikro suho hrano. Če odrasle pare dobro hranimo, ne bodo pojedli mladic in jih lahko pustimo v istem akvariju. Pri tem pa vseeno obstaja nevarnost, da bi večje mladice pojedle manjše.

mala mavričarka

Skalarka - Pterophyllum scalare

Razlika med spoloma: samec je nekoliko večji kot samica, vendar je ta razlika zelo nezanesljiva. Določneje lahko spol ugotovimo šele ob parjenju, in sicer po genitalni papili (samčeva je bolj koničasta kot samičina).

Skalarka je ena izmed najbolj razširjenih rib naših sladkovodnih akvarijev. Ker je še vedno zelo iskana riba, jo najdemo v vsaki prodajalni z ribami. S svojimi visokimi plavutmi in elegantno obliko telesa ter veličastnim načinom plavanja je nekaj posebnega v raznolikem ribjem svetu.

Njena domovina je Amazonka. Skalarke živijo tam, kjer je veliko rastlin, zato se je temu prilagodila tudi oblika telesa. Ne živi pa le v gosto poraščenih vodah, temveč tudi tam, kjer so na dnu skale, med katere se tudi skrijejo, saj jim oblika njihovega telesa to omogoča. V naravi zraste do 18 cm v dolžino in 30 cm v višino. Skalarke so počasne, vendar solidne plavalke. Šele če jih prestrašimo ali pri zasledovanju, spremenijo način plavanja: plavajo hitro, tudi nazaj, sunkovito spreminjajo smer, zato jih celo hiter napadalec ne more ujeti. Ta reakcija, povezana s skalarkino plašnostjo, je zanjo dostikrat usodna, kajti zlasti v manjšem akvariju se pri tem hitro poškoduje, posebno pogosto na glavi. Pazljivi moramo biti tudi pri vklapljanju in izklapljanju svetlobe, kajti te ribe lahko zelo prestrašijo hitre spremembe in pretresi v akvariju.

Iz rodu Pterophyllum poznamo še visokoplavutno skalarko (Pterophyllum altum), ki se od skalarke razlikuje po velikosti. Znane so tudi barvne različice pri vzgojenih oblikah skalark (dimne skalarke, črne, rumene, pajčolanaste skalarke itn.). Vse različice pa so veliko občutljivejše kot osnovna vrsta.

Zaradi višine je za skalarke primeren večji akvarij s prostornino več kot 100 litrov in minimalno višino 50 cm. V akvariju potrebujejo visoke rastline, npr. orjaško valisnerijo (Vallisneria gigantea), za ozadje pa dodamo še korenine in okrogle kamne. V akvariju moramo urediti prezračevanje in filtriranje. Priporočljiva je delna menjava vode (1/3 vsakih 14 dni).
Skalarka potrebuje raznoliko hrano, predvsem živo, lahko pa je tudi suha. Ribam, ki jih odberemo za razmnoževanje, je treba dajati živo hrano (Iičinke komarjev, tubifekse in velike vodne bolhe) ter liofilizirano ali zamrznjeno živo hrano.

Mirne in ne plašne ribe lahko naselimo skupaj s skalarkami, ker nanje delujejo pomirjevalno. Hitri in dobri plavalci vznemirjajo skalarke in jim jemljejo hrano, vrste mrenic, posebno sumatranka, ne sodijo v akvarij skupaj s skalarkami, ker jih vlečejo za plavuti in jih tako vznemirjajo. Zato moramo paziti, da jih ne spustimo mednje, ker se umaknejo v kot in počasi propadajo. Prve skalarke so v Evropo pripeljali leta 1909 in kmalu pozneje so jih že uspešno razmnoževali.

Pogosto se zgodi, da en par, ki živi med drugimi skalarkami, začne čistiti list in nanj odloži ikre, vendar od tega ne smemo pričakovati zaroda. Bolje je, da takšen par preselimo v poseben akvarij, ki naj ne bo manjši od 80 litrov. Akvarij na sredini zasadimo s širokolistnimi rastlinami (lahko v cvetličnem lončku na dno pa damo samo pesek, brez podlage). Nekateri gojitelji uporabljajo namesto pravih plastične rastline, ki pa morajo imeti gladko površino, ker skalarke odlagajo ikre le na tako površino. V drstnem akvariju naj bo temperatura vode stalna, od 27 do 28°C, trdota naj bo 15 °dH in nevtralna (pH 7).

Kmalu, ko par preselimo v drstni akvarij, si izbere list ali drug ustrezen predmet za odlaganje iker in začne čistiti. Pri samici se tedaj že dobro vidi zadnji del jajcevoda, pa tudi pri samcu je opazna papila. vendar slabše vidna kot pri samici. Na očiščeno podlago samica odloži 300 do 500 lepljivih iker, ki jih samec takoj oplodi. Po drsti oba skrbita za zarod, vsa neoplojena in plesniva jajčeca odstranita in s plavutmi neprenehoma dovajata svežo vodo.

Pri temperaturi 28 °C se ličinke izležejo po 40 do 50 urah. Nekaj dni visijo pripete z viticami, nato se večina odlepi in oblikuje kupček, ki ga starši neprenehoma prestavljajo   drugam. Po sedmih do osmih dneh ribice splavajo, vodijo pa jih starši. Tedaj jih tudi začnemo hraniti (plankton, artemije). Sprva ribice niso podobne staršem.

Nekateri gojitelji trdijo, da je mogoče doseči dobre uspehe le, če vzamemo list, na katerega so skalarke odložile ikre, in ga damo v manjši kozarec (10 litrov). Tega je treba dobro prezračevati (razpršilo) in dodati sredstvo proti plesni. To so ugotovili mnogi akvaristi, kajti ponavadi starševski par kmalu poje jajčeca ali mlade ribe. S takim načinom si pomagajo predvsem gojitelji, ki se ukvarjajo s prodajo rib, akvaristi ljubitelji pa naj bi skalarke še naprej gojili tako, kot to poteka v naravi. V praksi se je izkazalo, da skoraj vse ribe negujejo svoj zarod. Če tega ne počnejo, jih je bolje odstraniti, saj bi se lahko ta negativna lastnost prenesla na potomce.

Pajčolanaste skalarke so slabe plavalke, zato jih druge ribe, če so z njimi v akvariju, vedno izpodrinejo pri hrani. Tudi nekatere barvne različice so mnogo občutljivejše kot vrstnice prvotnih barv, poleg tega rastejo veliko počasneje, kar lahko opazimo že v zgodnji mladosti. Če hočemo vzgojiti lepe raznobarvne skalarke, jih moramo že zgodaj ločiti od navadnih skalark, sicer jim te odžirajo hrano, zato druge zaostajajo v rasti. To je značilen primer vmešavanja v naravo, saj so vzgojene oblike dosti občutljivejše, vendar jih kljub temu razmnožujejo, ker prinašajo več dobička.

skalarka

Gupi - Poecilia reticulata

Razlika med spoloma: samec je manjši od samice (razen pri križancih), bolj intenzivnih barv in ima gonopodij, samica pa ima iznad podrepne plavuti temno liso (zrelostno).

Razmnoževanje povečini poteka tako kot pri prej opisani ribji vrsti. Izlegle mladice zavarujemo tako, da akvarij za razmnoževanje opremimo z veliko rastlin ali sintetičnimi vlakni, vsekakor pa morajo biti na površini plavajoče rastline. Samičko, godno za razmnoževanje, lahko prenesemo tudi v posebno kotišče ali posebne vložke, ki izlegle mladice varujejo pred samico.

Veliko okrasnih rib v Evropo uvažamo iz gojilnic akvarijskih rib, in sicer iz območij, kjer so ustrezne podnebne razmere, predvsem temperaturne. Tako se na primer v Singapurju giblje živo srebro od 23 do 31°C, povprečna letna temperatura pa je 27 C, kar je idealno za gojenje gupijev.

Tamkajšnji gojitelji nimajo težav s toploto in svetlobo, zato so svoje gojilnice prenesli na prosto ali pa jih le površinsko pokrili. Zaradi ugodnih vodnih temperaturnih razmer se v Singapurju mnogi ukvarjajo z gojenjem gupijev, za katere pravijo, da rastejo sami od sebe. Da so tam idealne razmere za gojenje, dokazujejo visoke cene in prva mesta, ki jih dosegajo na mednarodnih razstavah, stroški, ki jih imajo podjetja z gojenjem gupijev, so minimalni; povečajo se šele takrat, ko singapurskega gupija izvozijo v Evropo. Prevozni stroški, velik pogin med prevozom in v času karantene ter mreža prekupčevalcev so vzroki, da pri nas povprečna cena za gupija naraste.

Ponavadi je veselje s takšnim gupijem zelo kratkotrajno, le v izjemnih primerih te lepe okrasne ribe živijo nekaj mesecev. Temu so vzrok specifične vodne razmere, v katerih so bili gupiji vzrejeni, in razni degenerativni pojavi. V Evropo izvozijo le odrasle primerke, ki se težko prilagajajo. Če pa k temu prištejemo vpliv antibiotikov v času karantene in enostransko hranjenje pri uvoznikih, ne moremo pričakovati, da bi te ribe dolgo živele.

gupi